Raznolikost Kolorada
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.700 m
Koloradski sneg in vršace nas je letošnji april preizkušala še četverica Slovencev, v družbi še s šesterico Avstrijcev. Preostala slovenska trojica je bila tam 10 dni, sam sem v povezavi s službenimi obveznostmi podaljšal na skupaj 15 dni in v tem času opravil zavidljivih devet smučarskih tur, ki pa so bile, kot sta napisala že Barbara in Mišo, zelo raznolike, kot sta bila raznolika tudi vreme in razmere.
Prve dni smo tudi mi opravili ture v obdobju orkanskega vetra, sicer nekoliko bolj severno, na območju narodnega parka Rocky Mountains (Skalno gorovje). Za vstop v narodni park se odšteje 30 USD na avto na dan ali pa 35 USD na avto za sedem dni – ni pretirano. Bivali smo v kraju Estes Park in prvi dan opravili zgolj kratko turo prilagajanja na višino do gozdne meje po nekdanjem smučišču v Hidden Valley, do koder je še ravno odprta sicer pozimi zaprta cesta čez narodni park. A saj kaj višje zaradi vetra in občasnega sneženja tako ne bi mogli. Drugi dan smo ob sončnem jutru zastavili bolj podjetno turo in se z lepo urejenega in tudi kar obiskanega parkirišča ob jezeru Bear Lake na višini 2800 m odpravili proti Flattop Mountain. Lep vzpon skozi gozd ob markirani (letni) stezi, nato pa smo na gozdni meji na dobrih 3300 m zaradi viharnega vetra komaj prečili do poseke Banana Bowl na SV pobočju in v suhem napihančku lepo privijugali nazaj na pot. Smo pa zato v delu poseke v gozdu napravili prerez in ugotovili, da veter in sonce kar lepo nalagata plasti, ki se kaj lahko tudi sprožijo in zato je izven gozda na napihanih pobočjih potrebna stalna previdnost. Tudi zadnjo turo v območju narodnega parka smo zato opravili pod gozdno mejo, po dolini smo se z vzhoda povzpeli proti Saint Vrain Mountain in odsmučali v gozdnata vzhodna pobočja napihanega snega, ki občasno spominja na vijuganje v svežem pršiču, dokler se katera izmed spodnjih plasti komu ne predre in obstane v globoki snežni luknji, največkrat blizu drevesnih debel (tree well).
Sledila sta že pri Barbari omenjena dneva snežnega neurja, v katerih smo se prestavili v Dillon, kjer smo se tudi srečali z Barbaro in Mišom. En dan sneženja smo se namočili v naravnem toplem vrelcu s temperaturo 37°C tik ob strugi zgornjega toka reke Kolorado, ki je imela kakšni 2°C, potem pa obiskali še »urejeno« kopališče v Hot Sulphur Springs z ducatom majhnih toplih bazenčkov, večinoma na prostem. V okolici Dillona smo opravili naslednje tri ture. Veter se je res umiril, a zato je jutranja temperatura padla kar do -19 °C in v pričakovanju suhega novozapadlega snega zadnjih dveh dni smo se podali na severno pobočje Prospect Mountain. Nad gozdno mejo je bilo že vse spihano, v gozdu pa je pod novim ostal še napihan globok stari sneg in spet ni manjkajo zabavnih občasnih padcev v obdrevesne snežne luknje. Naslednji dan smo se v iskanju manj spihanih in bolj zasneženih območij podali bolj na vzhod, se preko zakritega ledenika St. Marys Glacier povzpeli na Kingston Peak, odsmučali najprej po rahlo napihanih vesinah na SV, se ponovno povzeli na vrh in odsmučali nazaj k izhodišču, zgoraj v spihanem še iskaje prehode, po ledeniku pa je bila poezija vijuganja po lepo ojuženem snegu v jasnem sončnem vremenu. S tretjo turo pa smo uspeli opraviti to, kar Barbari in Mišu žal ni uspelo, vzpon in smučanje s 4350 m visokega Qundary Peak. Jutro je bilo še hladno, nato pa se je hitro ogrelo, vetra skoraj ni bilo, žal pa se je predvsem proti vrhu pojavila visoka oblačnost, zato je bila smuka z vrha dokaj raznolika: na vrhu trdo spihano, v srednjem delu tisto pričakovano, na vrhu rahlo odjenjano, čeprav je bilo marsikje spodaj premehko zaradi napihanega in se je prediralo, spodaj v gozdu je bilo že skoraj pregloboko premehko, prav spodaj se je že tudi delala skorja. Torej – vsega po malem, a je bilo snega zvezno, le ob vzponu tik nad cesto in za par m na okoli 3900 m smo morali sneti smuči in celotna izkušnja tisočmetrskega spusta na visoki nadmorski višni z opazno globjim dihanjem je bila krasna.
Ponovno je sledil premik, tokrat v Colorado Springs, nad katerim se dviga najvzhodnejši štiritisočak Skalnega gorovja, Pikes Peak, takoimenovana »Ameriška gora«, na katere 4302 m visok vrh pripeljeta tako zobata železnica kot cesta. Naša ideja je bila opraviti »obrnjeno turo«, z vrha se spustiti po pobočjih do konca snežne meje, nato pa se povzpeti do avta. Žal je na tem že tako zelo sušnem delu Kolorada v zadnji zimi zapadlo le 15 % običajnih padavin, naša pričakovana ojužena jugozahodna pobočja so bila skoraj povsem kopna, na severnih pa se je pod predvrhom Devil's Playground nekaj domačinov trudilo z vijuganjem po ozkih grapah in prehodih, a najbrž tega njihove smuči niso bile preveč vesele. Vseeno je bil vzpon z avtom na vrh zanimiv, cestnina 35 USD na avto znosna, na vrhu pa zavidljiva razgled in infrastruktura. Zadnji dan bivanja v Colorado Springs smo si tako raje izposodili kolesa in si v že skoraj poletnem vremenu okoli 25°C ogledali zanimive skalne oblike v Garden of Gods.
Postojanka bivanja za zadnje dni pa je bil YMCA center južno od kraja Grandby. Na poti tja smo se že zelo zgodaj dopoldne povzpeli na neimenovani 3850 m visoki vrh zahodno od Vasquez Peak (načrtovali smo vzpon nanj, a je bil spihan do trave), saj je bilo zaradi izrazite otoplitve (v tednu dni je temperatura narasla za več kot 30 °C) popoldne prenevarno, tudi na cesto preko 3449 m visokega prelaza Berthoud se je posulo kar nekaj plazov mokrega snega, največji je v dolžini 30 m povsem zasul cestišče in nas za dobri dve uri zadržal v koloni. A vreme se v teh koncih hitro obrača, dva dni kasneje smo kljub pooblačitvi še ujeli nekaj ojuženega snega v dopoldanski turi na južnih pobočjih vrha Twin Cones nad kočo Broome, prav v soseščini najvišje sedežnice smučišča Winterpark, nato pa je spet prišla ohladitev z vetrom in občasnim sneženjem in v zadnji noči pred odhodom poskrbela za slab dm pršiča. Tako sva si še zadnje jutro, pred odhodom proti letališču, s kolegom kar pred hišico, kjer smo bivali, nadela smuči, se povzpela dobrih 200 m na Ninemile Mountain, odprašila z vrha do meje strnjenega gozda in … to ponovila še dvakrat.
Za vse, ki bi se odpravili smučati v Kolorado torej velja, da je to vsekakor območje, ki nudi obilo možnosti. Kar 58 vrhov presega 14.000 čevljev (4267 m), potem pa je ustrezno toliko več še nižjih. Na mnoge je mogoče priti s smučmi, tudi na najvišjega Mount Elbert (4401 m), ki smo ga imeli v resnih načrtih, če bi bila vreme in razmere bolj stabilna. Glede na razmere je možna izbira usmerjenosti pobočij, se je pa v splošnem izkazalo, da večina vetrov piha iz Z ali JZ, zato so bila praviloma tja usmerjena pobočja spihana do golega, sneg pa odložen na severnih in vzhodnih pobočjih. Kot je omenila že Barbara, ja zaradi visoke gozdne meje (okoli 3700 m) mogoče poiskati varne ture tudi v manj ugodnih razmerah. Tudi z dostopi do izhodišč večinoma ni težav, razen določenih posebej označenih so ceste redno čiščene in prevozne, na nekaterih prometno pomembnejših prelazih okoli 3500 m jih celo ogrevajo v dolžini več km. Parkirišča so urejena marsikje ob izhodiščih, tista v narodnem parku so brezplačna, saj jih plačamo z vstopnino v park, druga pa – kakor kje, ponekod lastniki izkoristijo možnost zaslužka s pobiranjem parkirnine. Kjer ni urejenega parkirišča se je nujno dogovoriti z lastniki, povsod so namreč table z označitvijo zasebne posesti in opozorili o prepovedi prehajanja, in vemo, da je delež oboroženih v ZDA znaten…
Zadnja sprememba: 19.04.2023 ob 02:27
Poglej si še
Ski Norge - Romsdalen
Presenetljiva Deska