Raziskovalni spomladanski izlet - 5krat gor in dol
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.070 m
Ko že nekaj let na Snežaku bere opise izletov, ki jih nekaj piscev pridno objavlja, začne rednega obiskovalca priljubljenega turnosmučarskega portala rahlo peči vest, da zakaj tudi on ne napiše kakšne objave, s katero bi skupnosti turnih smučarjev prispeval kakšno informacijo o razmerah, takšno kakršne sam pred vsako turo pridobi prav iz te skupnosti. Vendar se mu ob tem postavi vprašanje, kje osvojiti vso znanje, potrebno za opis raznovrstnih snežnih tvorb, vrst snega in vzrokov za njihov nastanek? Čeprav obstaja slovenski smučarski slovar, veliko blogov in internetnih zapisov o snežnih turah in redno objavljana ARSO poročila o snežnih razmerah, pa manjka kakšen turnosmučarski učbenik ali sodoben videoučbenik, ker bi bilo vso to znanje zbrano na enem mestu (ali pa obstaja, vendar ni dovolj poznan). Tako se turni smučar odloči za raziskovalni izlet, na katerem bo spoznal kar se da veliko vrst snega in bo lahko ugotovil kako se snežna odeja spreminja v odvisnosti od časa in sončevega obsevanja.
Na takšen raziskovalni izlet sva se podala tudi midva z Matejem. Ker so se razmere iz ure v uro in iz lokacije v lokacijo hitro spreminjale, sem izlet razdelil na presmučane enote.
PRISTOP (7:20 – cca. 8:20):
Avto sva parkirala na dnu sankaške proge pri Planini pod Golico, si ob 7:20 nadela smučke na rame in jih po progi nosila kakšnih 300 dolžinskih metrov, dokler sneg ni proge zadosti pokrival. Takrat sva si obula smučke, ki so po jutranje zmrznjeni špuri drvele kakor strela, tako da sva hitro prišla do flanke pod Ptičjim vrhom.
PTIČJI VRH - 1550 v.m. (8:20-9:20 | ocena: 3/5 | varnost: 5/5):
Sneg je bil še trd, verjetno se je bil včeraj na površju stajal in ponoči zmrznil, pri čemer ga je dodatno utrdil veter, pred soncem pa so ga varovali oblaki, tako da sva lahko do vrha ubrala skoraj azimut, brez da bi se sneg med hojo udiral. Smučanje navzdol je bilo boljše kot pričakovano – skorjast sneg je bil tako trd, da se ob mehkem smučanju (brez močnega pritiskanja na robnike v zavojih) ni prediral, le če si kdaj robnik pošteno nastavil, je nastala kakšna salta. Smuka je bila zadovoljiva, zato sva si ponovno nadela pse, se povzpela do vrha flanke in se še enkrat spustila. V roku 20-30min se razmere praktično niso spremenile.
STRUŠKA - 1944 v.m. (9:20 – 12:00 | ocena: 4/5 | varnost: 5/5):
Z dna flanke pod Ptičjim vrhom sva se spustila do kolovoza proti Belski planini, si spet nalepila pse in začela utirati gaz proti planini. Druga polovica je bila čudovita, sneg je sedel na iglicah smrek, bilo je kot sredi prave zime, razen močnega sonca, ki je sneg tako močno ojužilo, da so se pod smučkami delali cokli. Od Belske planine naprej je bil sneg spet trd, saj je tam neprestano pihal veter in še so oblaki delali senco. Prispela sva do vrha Struške in se spustila nazaj dol proti Belski planini. Sneg se tokrat ni prediral, na nekaterih delih je veter na trdo podlago odložil nekaj puhca, po katerem je bilo peljati za kar pet zvezdic.
KORENŠČICA - 1764 v.m. (12:00 – 13:00 | ocena: 4/5 | varnost: 4/5):
Navdušena nad smuko s Struške sva si pri Belski planini še predzadnjič nadela pse in šla do vrha Korenščice. Smučke so med hojo lepo drsele, saj sneg še ni bil južen, je pa od štarta na Korenščico ves čas sijalo sonce. Vožnja s Korenščice je bila tudi vrhunska – sneg se je do spusta (okoli 11:30) na južno usmerjenem grebenu že zelo zmehčal in postal bolj težek, a smučk vseeno ni zaviral, te pa so se vanj pogrezale le kakšnih 10 cm, kar je omogočalo kontrolirano in prijeno vožnjo. Spustila sva se po grebenu do poseke proti Pustemu rovtu. Razmere so bile super do kolovoza. Od njega naprej po poseki, pa ni šlo nikamor, saj se je sneg že tako segrel, da se je kar lepil na smučke. Bolje bi bilo smučati skozi gozd vzhodno od poseke.
PTIČJI VRH popoldne (13:00 – 13:50 | ocena: 2/5 | varnost: 5/5):
S Pustega rovta sva spet šla na Ptičji vrh. Tokrat je tam sijalo sonce in ura je bila že toliko, da je sneg postal moker in o jutranji trdoti ni bilo niti sledu. Vozila sva polovico skozi gozd, polovico po flanki, sneg je bil ves čas moker in težek, a ni tako bremzal kot v poseki, tako da se je v njem vseeno dalo zavijati. So pa noge pekle.
SPUST (13:50 – 14:30):
Sneg je bil že moker, a je po špuri na cesti med Markljevim rovtom in sankaško progo vseeno kar šlo. Prismučala sva do tja, kjer sva si zjutraj obula smučke, vendar je med dnevom sneg že opazno skopnel je se je marsikje že videlo pesek.
Izlet sva zaključila zelo zadovoljna, ker sva v enem dnevu lahko smučala v toliko različnih razmerah, ki so večinoma bile super. Prišla sva tudi do zaključkov, da se sneg spomladi res spreminja iz ure v uro in da lahko v enem dnevu na istem pogočju smučaš po trdem, prijetno mehkem in neprijetno težkem snegu, vendar pa o poimenovanju teh vrst nisva bila čisto enotna. Zato če bo kdo kdaj zbral slovenska imena vseh vrst snega in njihove opise ter jih objavil pod kakšen »how to« zavihek na snežaku, mu bom zelo hvaležen.
Zadnja sprememba: 16.04.2023 ob 20:13
Poglej si še
Gori doli naokoli
Varno v nevarnih časih