Trenutne razmere

Raziskovalna

tor, 26. jan 2021

Jaka Ortar

Julijske Alpe | Vršiči

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 400 m

Jablanca (Čezsoča) - Golobar - Vršiči

Štart okoli poldneva od domačije pri Štefanu, kjer so mi prijazno dovolili, da sem parkiral pri lopi. Sprva po kolovozu ob Soči, nato po trasi Poti miru desno navzgor. Snega 15 cm, močno pomrznjen, v gozdu ponekod tudi požlejen. Snežna odeja na kolovozu ob Soči navzgor je tu in tam prekinjena zaradi odtoka deževnice v preteklem deževju. Snega je v gozdu komaj dovolj za hojo na smučeh, na mulatieri bolje, saj je bolj gladka. Po mulatieri sem se tudi prek strme stopnje (650-750 m) vzpel na smučeh in razen na najožjem delu nisem imel težav.

Takoj za robom, kjer se je gozd položil (900 m), se je spremenil tudi sneg - na pomrznjeni podlagi se je pojavilo 10 cm pršiča. Višina pršiča je po dolini navzgor le počasi naraščala. Vzpenjal sem se v območju mulatiere, razen na mestih, ker me je logika terena povlekla v napačno smer in sem moral polkrožno obračati (GPS). Mulatiera je poleti pač tako očitna, da je markacij temu primerno malo. Prehod mimo lovske koče je tvegan - obstaja nevarnost plazu s strehe, nekaj klad že leži na tleh.
Skoraj ves čas sem hodil v senci Javorščka, le na enem delu je sonce sijalo na zasnežene krošnje in jih otresalo snega in ledu. Na tleh so ležale gmote pomrznjenega snega s krošenj in tudi nekaj sveže odlomljenih vej, zato sem že kmalu nataknil čelado.

Na prvi jasi pl. Golobar (1200 m) sem zapustil mulatiero in jo mahnil prečno v levo, da bi ujel mulatiero proti zatrepu doline. Dva ovinka sem ji sledil, nato pa kar navzgor po zmerno strmem bukovem gozdu. Ko je bila naklonina prevelika, mi je smuči spodnašalo na skriti pomrznjeni podlagi (pod pršičem), zato sem na vedno bolj strmem pobočju izbiral položnejše prehode. A tudi teh je bilo na 1450 m konec in v danih razmerah je bila naklonina prevelika za vzpon s smučmi - okrempljal sem se in smuči obesil na nahrbtnik. Peš je šlo odlično, podlaga je res dobro pomrznila, niti enkrat se ni udrlo več kot nekaj centimetrov. Gozd je postajal vedno bolj strm (prek 40°), ponekod sem pod novim snegom slutil stare napoke talnih plazov, zato sem se večinoma držal grebenčkov. Huda strmina se konča skupaj s strnjenim gozdom na cca. 1600 m. Do grebena (malo manj kot 1700 m) sledijo sistemi dolinic in grebenčkov, še vedno kar strmi, s posameznimi smrekami.

Ko je zmanjkalo grebenčkov in sem moral prečiti pobočje, sem naredil prerez snežne odeje. Na vrhu 20 cm pršiča, pod njim 5 cm (!) babjega pšena, nato 10 cm zbitega (napihanega?) snega in potem skorja stare snežne odeje. Globlje nisem iskal težav. Zaradi babjega pšena je bil sneg posebno sipek, vendar prav nič plazovit. Zato sem mirno nadaljeval z vzponom, prečil staro plazovino pod grebenom, uporabil še naslednji grebenček z drevesi in se že povsem približal glavnemu grebenu (še 10-20 višincev). Tam pa so bile razmere drugačne, pojavil se je sveže napihan sneg, zato sem spet naredil prerez. Struktura snežne odeje je bila zelo podobna kot v prvem prerezu, le da je tu bilo 10 cm zbitega (napihanega) snega neposredno na babjem pšenu, na njem pa 20 cm pršiča. Ko sem izrezal trapez, se je zgornjih 30 cm snega takoj odpeljalo. Ker se napihanim območjem do grebena ne bi več mogel izogniti, sem tam vzpon zaključil.

Spust je bil fantastičen, dovolj debel celec (pršič) in strma pobočja, večinoma v gozdu, s slikovitimi prehodi. V položnejšem delu gozda je bilo pršiča manj, tako da se je bolj čutila pomrznjena podlaga pod njim, a še vedno dobra smuka - gozdni slalom. Tako do zadnjega preloma proti Čezsoči. Strm odsek poti sem deloma presmučal, za kakih 50 višincev pa je bilo snega premalo in sem jih premagal okrempljan. Nato sem spet obul smuči in povezoval bolj zasnežene prehode v gozdu. Zaključek po gozdni cesti in nato čez pašnik Rute do Soče.

Lepa tura, prava avantura v odmaknjenem kotičku Julijcev. Na celi turi sem zaznal samo še eno dušo - žolno. Pa ne lavinsko temveč tisto, ki se zaleteva v deblo.

Nizko oceno občutka varnosti sem izbral zaradi zaradi pomrznjenega snega na strmi izpostavljeni stopnji, nevarnosti padajočih vej v gozdu, skritih starih napok pod novim snegom in velike plazovne nevarnosti tik pod grebenom, zaradi katere nisem dosegel vrha.

Smučarski vtis te ture pokvari spodnji strm odsek, zgoraj pa so prav lepi smučarski tereni in še bo treba priti, ko bo spodaj (pod 800 m) mulatiera kopna. Verjetno bo to kmalu zatem, ko jo bo obsijalo popoldansko sonce - v teh dneh je še ne obsije, oz. v slabih zimah z višjo snežno mejo.