Puhec
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m
Po včerajšnjem turnosmučarskem debaklu na Stolu so današnje ambicije talentiranega turnega smukača nekoliko skromnejše, zato si izbere zmernejšo turnosmučarsko destinacijo. Ki pa se izkaže kot sanjski zadetek v polno. Obstaja pa za zvesto čitavstvo Snežaka en drobcen problem, bolje rečeno priprošnja smukačev, ki so jo mahali navzgor ravno tedaj, ko jo je po puhcu navzdol žgal velemojster desnega plužnega zavoja v levo. Naj se jih za božjo voljo ja usmili in jim prizanese s preobilnim nakladanjem o svojih pripetljajih in dogodljajih. Mož, ki je nedvomno dovolj odprte glave in razumevajoče narave, pa je med vrsticami razbral še tiho željo sotrudnikov, naj destinacija, polna sanjskega puhca, ki ga je natrosilo čez noč, v svoji deviškosti ostane skrita pred očmi, masovno atako in oskrumbo turnih smukačev, ki prilimani na ekrane dan in noč prežijo na nove turnosmučarske priložnosti. Sliši se kar preveč egoistično, kaj ne, in v opreki z namenom, smotrom, namero, ciljem, motivom, pomenom, smislom, intenco, vizijo, strategijo in poslanstvom Snežaka. Mož, ki z največjim veseljem in neumorno širi turnosmučarska obzorja, si zdaj razbija glavo – pri čemer seveda skrbno pazi, da si jo definitivno ne razbije - kaj za vraga mu je storiti. Naj zamolči rajski kotiček, kjer je danes doživljal turnosmučarsko nirvano, in se zameri svetovni in lokalni turnosmučarski javnosti, ali pa ji pošteno priobči vso faktografijo in razočara sotrudnike, ki so jo mahali v klanec. Da bo volk cel in koza sita, se odloči vseeno nekaj malega napisati o današnji turi, pri čemer pa bo o krajih, kjer se je bila vršila, sila skromen.
Z ovinka, kjer je pred 80. leti 1800 jetnikov iz koncentracijskega taborišča začelo kopati cestni predor, se mož usmeri proti vzhodu po senčnih pobočjih na sedlo, ki leži pod goro, ki ji je pred dvema dnevoma uspešno vzel mero. Ko v ležernem tempu nabira višince in sanjavo premleva o tem in onem, mimo njega pade mladenič tako urnih nog, da moža resno zaskrbi, ali ni z njim oz. njegovo mobilnostjo nekaj hudo narobe. Zazdi se mu, da je turnosmučarska nepremičnina. Pa vedno je imel visoko mnenje o svoji brzini, tudi po znanstveni turnosmučarski taksonomiji se nikoli ni štel v rod turnosmučarskih plazilcev ali drugih organizmov, ki slove po svoji ne(p)okretnosti. No, v kasnejšem prijaznem pogovoru se na moževo olajšanje izkaže, da je mladenič fiskulturni težkokategornik, bivši atlet, maratonec, učitelj telovadbe, gorski tekač, kolesar in še kaj, in zato se z njim ne kaže skušati v klanec. Ker mora mladenič še na šiht, pred sedlom odsmuča v dolino, mož pa po špuri dveh predhodnikov, ki že veselo vijugata po deviškem puhcu, nadaljuje do sedla, kjer ga prvič poboža sonce. Tam se malo razgleda naokrog, kar na svoji levi zapazi vzpetino znanega imena, ki s svojo puhasto deviško belino vabi moža, da jo strastno naskoči s smučmi. Čisto do vrha (1968 m) mu sicer ne pusti, saj nanj vodi pot po turnosmučarsko neprehodnem grebenu, 40 višincev satisfakcije manj pa smučar vseeno doseže.
Iz domače delavnice še tople sveže nabrušene kante končno zarežejo v deset do petnajst centimov deviškega puhca, ki ga je nenadejano nasulo čez noč. Do sedla je pod njim še nekaj mehkega snega, pod sedlom pa v puhcu na trdi podlagi dokončno popustijo vse zavore. Mož se začne utapljati v hormonalnem koktejlu oksitocina, endorfina, dopamina, testosterona, feromona, serotonina, vazopresina, adrenalina in v orgiastični turnosmučarski obsedenosti natepavati serial fantazmagoričnih zavojev. Pridušen zvok kant, ki pod prašečim se puhcem zarezujejo v trdo podlago, je ušesni balzam, prava simfonija, ki bi, če bi se s turno smuko bavil sam Mozart, velikega skladatelja nedvomno navdihnil, da poleg znamenite Eine kleine Nachtmusik napiše še Eine kleine Tour Skimusik. Ob pogledu na slikovite vijugaste stvaritve, ki jih z lahkotno in umetniško dovršeno potezo v snegu namesto čopiča izrisujejo smuči, bi likovni teoretiki jeli razglabljati o najglobljih turnosmučarskih pomenih, ki jih je želel izraziti avtor. Mož v svoji delovni vnemi in zamaknjenosti sploh ne opazi turnih smučarjev v daljavi, ki gredo proti sedlu. Ustavi se šele tik ob njih in prva beseda, ki jo sliši, je, ne pisat. Prvi hip ne ve čisto dobro, za kaj se pa tuki gre oz. kam pes taco moli, po kratkem pogovoru pa postane jasno, v čem je problem. Da bodo ti konci ostali še naprej neokrnjeni, jih ni dobro obešati na veliki zvon oz. na Snežaka. Čeprav pod 1400 m zmanjka puhca, mož nadaljuje v velikem slogu po nekoliko bolj kucljastem in mestoma skorjastem snegu do podna, kjer nadpovprečno zadovoljen konča smukoturo, od katere si ni obetal takih doživetij.
Za vse, ki niste mogli izkoristiti čudovitega dneva, je neznano kje užival Miha
Zadnja sprememba: 09.02.2023 ob 23:05
