Prvinsko
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Po eni deki klasik je potrebno pogledati v sencne koticke za nove smuscine. Tako sva pred tednom s P poiskala vrh, ki naj ga ne bi bilo na kartah, pa sva nasla najprej LJ avto, potem Janezovo kapo in potem se Janeza, Mitjo in Tomaza nad Teuchlom. Da ne govorim o tovoru Turnih riti, ki so takrat gomazale na drugi strani odmaknjene doline in se en kombi Zagrebcanov.... predatorji izza Karavank smo se res raztepli po vseh moznih kotickih Powstrije. Pri drugem poskusu iskanja samote pred sorodnimi sneznimi predatorji sva z B zjutraj v Pollatalu parkirala avto v zmrzovalnik pod Seemanswandom, ki mi je pred tedni z ledene grive Karecka ostal s spominu s svojo razgibano vzhodno stranjo. Po starih sledeh sva sekajoc ovinek hitro bila delezna telovadbe po in ob poseki. Tam so naju prehiteli najprej en in potem se par lokalcev, namrgodenih, kaj tacava tam. Ne vem, kja jedo za zajtrk, ker so res spesili v breg. Bil je Mraz, z veliko, a pod planino je se tekel potok, tla se v dolgi jeseni niso dovolj ohladila. Novega ni padlo veliko, ga je pa toliko vec nad planino nanesel veter in to na spihano in poledenelo podlago. Po smucini lokalcev sva se v tempu, primernem za Aeltere Herren, vzpenjala po dolcih in do vrsne zgradbe. Presenetilo naju je, da je bilo v dolinicah tudi nekej deset centimetrov suhega, ki ga je veter premetal, ponekod tudi rahlo zaklozil. Tam je tudi smucina poskrbela za zivciranje, saj se je spodsipala, tu in tam pa so zevale luknje med skalovjem. Videz polikanih flank vara, je le lep make up. Dobrih sto metrov pod vrhom je te mehkobe dokoncno zmanjkalo, zastrugi raznih oblik, tudi poledeneli so obetali zahtevno smuko. Se prej pa vzpon, saj je ena od plosc donela in nagnala strah v kosti paru, ki je modro in spretno poiskal pot okoli. Individualc pa je, pravilno, ocenil, da le bolje odsmucati ta lepsi del. Na vrh sva prisla na derezah, za zadnji del drsanja med kamni se nama ni zdelo vredno ekvilibrirati. Razgled in samota na vrhu s pravim visokogorskim vzdusjem, vetrom in mirom krmarja spomni, za kaj v resnici gre... doline so bile ze v senci, ko sva zacela med ploscami, zastrugi iskati prehode v mehkobo. Ki je bila seveda zahtevnejsa, kot na sliki. Podlaga pod napihanim je bila neenakomerna, od trde kloze, ledenih plosc in seveda, zal, skal (***). V difuzi popoldneva sva odpeljala pravi ski cross, nic neobvladljivega, a seveda: all terrains all conditions ;-). V dolinicah pod visino jezera in v obmocju planine je bilo ze bolje in sledi prehodnikov, poznavalcev so nama pomagale najti lepe odseke (****). Med spretnosti krmarjenja spada smuka po trdi, razdrapani cesti. In potok, kejr je stik ene dilce z vodo povzrocil takojsnjo coklo pri voznji navzol. In servisiranje s cepinom... Ko sva prisla do avta, je bilo za topleje, minus 12. Dobrovoljen kmet, ki se je pripeljal mimo pofutrtat zivino, je pojamral, wenig schnee! Zadovoljna sva se spravila v avto, nazgala gretje in kape snela sele v Spitallu. Ampka bil je velik dan!
**** zato, ker je v gorah vedno potrebno racunati na razlicne razmere na eni turi in biti na to pripravljen
UUU pa zato, ker so visoke gore zahtevne, idile ni in prag previdnosti je potrebno dvigniti
Zadnja sprememba: 21.01.2024 ob 13:07
Poglej si še
Reušna
Končno zimska idila na Mrežcah