Prokletije
Prokletije so bile že dolgo moja želja. In In ko so me povabili na turno smučanje v tiste konce, je bila to ponudba, ki je ne moreš zavrniti. Za nameček je ta teden v Plavu potekala še regionalna zimska manifestacija Tromeđa-z enega vrha smučaš v tri države. Silvo je imel s tistimi konci največ izkušenj, zato je prevzel organizacijo odprave. Kot vedno na Balkanu, pa je bilo vmes tudi kar nekaj improvizacije. Nabralo se nas je šest možakarjev, Dušan je priskrbel kombi in v ponedeljek se preko Beograda odpeljemo v Plav. Tam se zvečer najprej dobimo z lokalci. Enko je bil vodja prireditve, priskrbel nam je tudi prenočišče, Esad pa vodič, ki zna v miže presmučati vse hribe nad Plavom. Skrbela nas je edino vremenska napoved. V torek zjutraj nas je Esad pobral s svojim Landroverjem. Cilj je bil Starac. Nekako smo se pripeljali na planino, na 1650nmv, kjer je le pozorno oko opazilo sneg. Je bilo pa toliko več blata. Prvih 15 min smo smuči nesli, nato pa res naleteli na sneg. Najprej smo se povzpeli na Starca, 2352nmv, odsmučali kar strm žleb in nato zavzeli še Bandero, 2426 nmv. V sredo smo šli na turo sami, brez Esada. S kombijem smo se zapeljali do konca Babinega polja, 1650 nmv, smuči nesli slabih 15 min in nato na Katunu Bogičevica stopili na smuči. Cilj je bil Maja e Ropes na kosovski strani. V četrtek je napočil dan za Tromeđo. Čez noč je spet padlo malo snega, zato je bila že vožnja do Babinega polja prava mala avantura. Na štartu nas je bila pisana druščina smučarjev, krpljarjev in pešcev. S Tromeđe, 2366 nmv, smo najprej odsmučali na kosovsko stran, se povzpeli nazaj na vrh, odsmučali na albansko stran,spet na vrh, nazadnje pa še nazaj na Bogičevico. "Toga nema nigđe" je Enko stalno ponavljal. Ko smo mu omenili našo Tromejo nad Ratečami, nanj nismo naredili vtisa. V petek gremo spet na Babino polje in Bogičevico. Malo pod vrhom prečimo Tromeđo. Najprej se povzpnemo na Maja e Bogicaj, 2406 nmv, in odsmučamo na kosovsko stran. Med vzpenjanjem nazaj na greben nas prehiti ratrak z napisom "Freeride Kosovo". Naslednji cilj je bila še ena Maja in sicer Maja e Ibard, 2426 nmv. Z vrha le te smo odsmučali na albansko planino Doberdol, se povzpeli nazaj na greben in nato še na Ujkov krš, ter odsmučali nazaj na Bogičevico. Z Bogičevice se je vedno dalo po malo daljši poti prismučati prav do avta. V soboto smo imeli plan premakniti se v Gusinje in tam kaj odsmučati, pa nam jo je vreme malo zagodlo in smo se zato odpeljali preko Albanije, Podgorice in Dubrovnika proti domu. Povprečno smo na dan naredili dobrih 1400 višincev. Vreme je bilo čisto aprilsko, sneg, sonce, megla, nikoli pa tako slabo, da bimeli probleme s smučanjem. Vsako noč je padlo 10 cm snega, tako, da je bilo nedotaknjenih flank na pretek. Tudi orientacijsko ti hribi niso zahtevni, na vsakega od teh smo prišli tudi na smučeh. Enko&co se trudijo razviti še zimski turizem, poleti je tura Peaks of Balkan baje kar dobro obiskana, vendar je vsak začetek težak. Ker pa imajo Črnogorci samozavest vgrajeno serijsko, jim bo gotovo uspelo. Naj se na koncu še za zahvalim Enku in Esadu za organizacijo in vodenje ter seveda našim domačinom, Guest house Hana, kjer so skrbeli za nastanitev in naše želodce. Še se vrnemo. Uživali smo Boštjan, Matjaž, Andrej, Silvo in Dušan, 2kom.
Zadnja sprememba: 10.03.2024 ob 15:45
Poglej si še
Z malo sreče in z veliko tuhtanja
Brez dežja