Trenutne razmere

Poslovilna

sre, 16. jun 2021

Miha Debevc

Julijske Alpe | Križ | turni smuk iz Vrat

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.676 m

Za leseno mizo pred krčmo na Toškem Čelu skrušeno sedi slavni turni smučar in v tretjem kriglu pira utaplja bolečino po zadnjem slovesu od svoje drage matere. Le zakaj mora biti vse minljivo, končno in nepovratno, zakaj se lepota življenja izteče v črno grudo? Težke misli mu motovilijo po glavi, ko nenadoma zazvoni telefon. Sin, kot bi vedel, da foter v piru zagotovo ne bo našel odrešitve, ga sprašuje, ali bi šla skupaj naslednji dan na Križ. Bi par levih in desnih zasukov posvetila še babici. Ja, glej ga no sina in babičinega zlatega vnuka, kako umne misli že kuje ta mož v cvetu mladosti. Seveda, saj jabolko ne pade daleč od drevesa, pomisli sesut foter, a vedno neskončno ponosen na svoje rastoče in turne smuči sukajoče potomstvo. In privoli v sinov namig.

Nekaj čez peto, ko se začne daniti, ju na parkirišču pred Aljaževim domom zaskoči občinski redar mrkega pogleda in ju neizprosno obere za polčetrti euro parkirnine. Nato se, olajšana za nekaj gramov drobiža, smelo zaženeta v strmal proti Križu. Foter, ki se mu na visoke vrhe ne da več tovoriti silnih množin opreme, odštorklja v turnih pancarjih misleč, da je to modra odločitev, sine, ki ga razganja od mladosti, pa pancarje skupaj s smučmi rukne lepo na nahrbtnik in jo mahne navkreber v planinskih čevljih. Že po prvem stotu višincev se upehani in štorasto opotekajoč foter dokoplje do bridkega spoznanja, da pancarji na tako strmi in razdrapani poti niso baš modra turnosmučarska solucija. Pa še s smučmi na ramah tako nerodno opleta sem ter tja po vejah in gostem šavju ob poti, da postaja pot zanj prava kalvarija. Kot da ga lastna petinštiridesetletna turnosmučarska zgodovina ni še nič izučila. No, pa saj je obče znano, da zgodovina uči človeka le to, da se iz zgodovine človek nič ne nauči.

Času primerno – čez nekaj dni nas obišče že koledarsko poletje - se zvezna snežna odeja pojavi šele na 1676 m. Seveda za sinom prilomasti do tja tudi foter, tam pa olajšano stopi na smuči. Naprej gre kot po maslu in po slabih štirih urah stojita na sončnem vrhu. Divita se nad čudovitim prizorom, ki ga izrisujejo Razor, Prisojnik, Škrlatica in ostale mogočne gore. Ko se zazreta v očaka Triglava, foter objame svojega sina in spregovori: »Veš, babica na visoke vrhe ni hodila, to goro pred nama pa je obiskala. Kot prava Slovenka.«

Z vrha se spustita do smuči in ob pol deseti uri odvijugata proti dolini. Sneg je odličen. Nekoliko zmehčan in zategadelj počasen, a nudi užitka polno pelo. Najboljša je seveda flanka pod Stenarskimi vratci, vendar smukač prav kasen ne sme biti, kajti poletno sonce iz snega hitro pridela čofto. Redke so prilike, da se more vijugati v kratkih rokavih in razoglav. In danes je tako bilo. Žal pa je smuke prehitro konec. 700 višincev se sliši malo, a sredi rožnika v naših gorah drugače pač ne more biti. Po zadnjem zavoju sine seveda lahkotno odskaklja v dolino, foter v pancarjih pa repetira kalvarijo še navzdol.

Za vse, ki ste smuči vrgli že v koruzo, sta se v poletni vročini pomujala in uživala Žiga in Miha.