Po dolgem času spet na Venediger
"Papa bo šel na Defregger Haus v soboto, koča bo najbrž polna, razmere so odlične!", mi po e-pošti sporoči Barbara, hči legendarnega oskrbnika Petra, katerega smo prvič spoznali že pred 15 leti. Če gre Papa, pa gremo tudi mi.
V soboto dopoldne avto pustimo na parkirišču, čeprav so se nekateri odpeljali nekaj ovinkov višje. Smuči si pravzaprav nataknemo šele pri kočah pod križem, plazovine je na obeh straneh doline letos res ogromno, po zbitem in umazanem snegu se hitreje napreduje peš.
Na Johanci/Johannis Hutte se okrepčamo, po nekaj urah smo že na Defregarci. Koča je polna, da se dobiti toplo juho, čaj, pivo, vino, kajzer šmorna pa tokrat niso spekli. Na pogradih je mraz, da pa se noč preživeti tudi brez spalke, zavit v bivak vrečo.
Zjutraj začnemo šele ob 7h, s srenači, saj je podlaga kar trda. Papa že v strmino vodi svoje kliente. Ljudi je vedno več, tudi sonce se prikaže in nas spremlja skoraj do vrha. Snega je kar veliko, razpoke so vidne od daleč, večina vodniških navez je na štriku.
Štejemo smučarje, ki prodirajo iz različnih smeri, ca. 150. Na vrhu pred križem je za fotografiranje potrebno čakati v vrsti. Potem se od nekod prikrade megla, kar ni nič nenavadnega za Venediger, tako da zgornji del odsmučamo bolj po spominu in sledeh predhodnikov, pa tudi trdo je. Nižje pa nas čaka lepo predelan spomladanski srenec, po njem vijugamo vse do Johance, Tista grapa ob potoku je prav lepo zalita in bo zdržala še nekaj časa. Potem pa spet postanek v koči in peš v dolino.
Odprava je uspela v celoti.
Foto: Andreja
Zadnja sprememba: 03.11.2018 ob 21:57
Poglej si še
Zadnji(ca) hit
Kredarica