Trenutne razmere

PLAN Beee ali v Tamar po...

pon, 1. apr 2024

Ali M Traven

Drugo | Planica | Direktna

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 940 m

Ne morem spat, oznojen se premetavam po postelji, nekaj ne štima. Hmm... andropavza? Polna luna mi skozi deloma zastrto okno nabija točno v glavo. Na pol v snu zaslišim glas, ki kliče: »Ali, prid! Narjen sm!«. Wooot? Kamin?? KAMIN! Kamin kliče... saj veste, ko gora pokliče, moraš it, "ne glede na matr" (no matter what).

»Še mal poležim in potem krenemo na polno.« Plan je že dolgo ogledana smer Hudeček-Juvan. Gor skozi zimski kamin, potem pa pogledat smer, da vidimo, če jo je podor kaj začinil, če se bo dalo lepo odpeljati. Če ne pa vsaj skozi zimski kamin nazaj. Po vseh preračunavanjih bo pravo okno le med 10:32 in 10:48. Bo treba biti pravočasen. Volja je, jajca velika, forma pa itaq nikoli ni bila vprašljiva...

Naenkrat se zdrznem, radio že veselo igra, v sobi je svetlo. Trenutek zmedenosti, potem pa me prešine – ja madona, zaspal sem! Hitro skočim iz postelje, vse gre narobe, ne vem, kje se me drži glava. Par minut in že z ruzakom in dilami brezglavo šibam na vlak. Vmes v Gorenjki poberem še vrečo čokoladnih okruškov. Na postaji za las ujamem vlak in se vkrcam v zadnji vagon. Uff, tole je bilo pa na tesno! Stojim pred WC in počasi se mi misli umirjajo. Imam vse? Sem kaj pozabil? Dile so, palce tut, ruzak in čelado imam. Pancarji!!! Šit, pozabu pancarje! Togoten brcnem v vrata v katerih zazeva ogromna luknja. Ooo fak – ampak dobra novica – pancarje imam na nogah! Oba. Na obeh. Oziroma vsakega na svoji. Kul, vse štima.

Preselim se v drug vagon, tu pa takoj zaplet s sprevodnikom . Vlak ne gre do Planice, samo do Jesenic! Kakooo? Pa glih dons... Mrbit zaradi praznika? Kera smola, res. Od Jesenic se potem po asfaltni cesti trogam z lokalnim busom do Rateč. Počasi gre, počasi, mene pa ura že hudo priganja. Končno izstopim, kar peš šibam za Planico. Pred rampo še zaplet, zapornica me ne prepozna in se ne odpre. Preskočim. Pri okroglem stolpu se za hip ustavim, pogledam na uro. Neeee, no. Ura kaže 10:02. Res, da imam PB do vstopa v Ozebnik 22min, ampak tole se danes ne bo izšlo. Pa še uro so prestavili. Zamudil bom idealno okno, v povprečju pa se ne bom utapljal. Postane mi jasno, da sem maestralno zajebal... Ves skrušen se usedem na sneženo bando in z glavo zakopano v rokah (obeh) neutolažljivo jokam. Ko dvignem pogled opazim mladeniča poleg sebe, ki zamišljeno strmi v daljavo. Izlijem mu svojo zgodbo, mirno me posluša, potem pa pokaže na bel jezik sredi zamolklega zelenja rekoč »To je to! To je življenje«. Gledam, sicer je megleno, ampak vseeno se bel jezik vije proti vrhu in dejansko zgleda u'redu. Hmmm... Mogoče je pa to TA tura?

Hitro se pripravim, potegnem po ravnini med nekakšnimi belimi sodi z napisom »Plenica«. Res je precej otrok, ampak da rabijo toliko sodov za smeti je pa kar pretiravanje. No, teren se hitro postavi pokonci, dokaj široka grapa se pne v nebo, konca se ne vidi. Gremo! Za trenutek se ustavim pred rdečo linijo – to cross the red line? Always!!! Hitro pustim otroški vrvež in kričanje navez za seboj. Je kar strmo, špure ni, vreme slabo, kick-turnam navzgor. Par minut do vrha pukla, tu me preseneti skok. Ni obvoza - ne levo, ne desno. Abzajlam se na gor (kako se temu reče, mrbit up-zajlam?) do mizaste izravnave. Grapa se opazno zoži, ampak je še ni konec. Naredim štant in ocenjujem situacijo - megla, ne vidi se dobro. Mal se prestopam, opazujem. Kje nadaljevati? Za kratek čas se pokaže vremenska luknja in zagledam fenomenalno poglihano flanko z vrezano špuro. Srce kar zaigra. Je pa razmera kr trda, da ne rečem poledenela. Odločim se, da za vsak slučaj naredim prerez. Zložim ven vse priprave in ravno ko zabodem prvo lopato se iz nikjer pojavi čokat možakar. Kriči in maha - spet eden za avtogram, ne no, a bo tega kdaj konc!? No, ni šlo za avtogram – možakar me preseneti z neverjetnim naborom poznavanja domačih živali v povezavi z reproduktivnimi organi, pa še vso mojo žlahto pozna! Pa da kaj se grem (tura pač), če sem normalen (valjda!). Poslušam ga do konca. Moje prijazne besede, da ne bom hodil s srenači, da ne bom luknjal, ne zaležejo...

Ker se izredno nerad pretepam pred večerom, mi ne preostane drugega, kot da obrnem. Pospravim torej vse norveško-prerezne priprave (lopato, snežno žago, stisnjeno pest, iztegnjeno dlan, štiri prste in še dodaten prst, pisalo in noževo konico). Spet se abzajlam (tokrat res na dol) in potem z dilami na ramah v breg. Snega bore malo, prebijam se skozi gozd. Vmes žvrgoli Kos, spremljajo me sledi Zajca, tu pa tam zagostoli še Klinčeva sinička.

Huh, gor sem. Na vrhu se za trenutek odprejo fenomenalni razgledi. Namesto obeležja (ponavadi križ) stoji cela bajta. Noro, končno se lahko nekje gosposko urihtam za spust. Vmes se seveda spet zapre, megla, difuza, vidi se nič. Potegnem povsem do vrha, se pripravim, stisnem šamar, dva in... gremo! Začetek je strm, takoj me preseneti še tram, ki leži poševno čez grapo. Neugodno, morebitnim ponavljalcem svetujem, da snamejo dile in ga preplezajo. Jaz sem ga kar preskočil, da ne zgubim hitrosti. Se pa pojavi dodatna težava - ker ne poznam terena in prostora za nizanje zavojev ravno ni, se držim kar špure. Super gre, hitrost nadzorovana in pod deklarirano hitrostjo ripstick dil (106 km/h). Sicer trdo, a ne trese, res fajn. Potem me (spet!) preseneti skok, ki ga ne poberem ravno najbolje in me dvigne v nebo. Dile zajadrajo, telo se samodejno nagne naprej, krivine smuči dam za Ušesa. Noro. NORO!!! Keri občutki! Nič šavja in ruševja, nič kamnov in rukanja, pa skorje, klože in ostale TS jebade. En sam užitek - glajdam skozi zrak kot kondor v vetrovniku! Občutki so orlovski. Čas se ustavi...

S kotičkom očesa opazim prvo rdečo črto, potem se pripelja še druga... treba bo dol. Potegnem ročno, a zgrešim vrvico in napihnem air-bag. Sunkovito me zabremza, a ne dovolj. Dile zabijem v tla in v kahlo. Pritiski so neznanski, kolena na nogah škripajo v G duru (kolega s Telekoma ob kasnejši analizi pove, da je šlo vsaj za 5G). Križne vezi se raztegnejo do maximuma in še čez. Ampak zdržim. Nekako speljem in se stežka zravnam (po pravici povedano sem mislil, da bom za vedno ostal zapognjen). Počasi ustavljam, na srečo je tu ograjca, da se ujamem. Ves se tresem, adrenalin kar šprica iz mene (opa, to sem se le polulal!).

Noro, noro, noro!!! Neverjetno! Plan B se je izkazal za vrhunsko smučarijo. Čist navdušen kot v transu kar stojim ob ograji, slišim množico, ki nori, od sten odmeva »od vrtine se zviši«, zastave plapolajo, sirene tulijo... brhka mladenka prinese šopek rož, meni pa se odvrti življenje...

V vsej kakofoniji občutkov se mi utrne misel, da mrbit bi blo pa tut Sanjca za preletet?
Če je kdo kandidat #druhletmrbit

Pero #HVALAZAVSE! #ZdejSamoŠeTuramo

Traven M.Ali
#born2fly-forced2work

PS
Še to - nasvet morebitnim ponavljalcem:
za na dol ne zapenjajte pete, ker potem so na skoku težave. Smuči ne zajadrajo. Prvič sem se tudi sam nasral, cepnil sem dol na vrhu pukla. Okovje je seveda odtrgalo, dile so poletele vsaka po svoje, jaz pa sem se prekopiceval prav do dna. Sicer mi ni bilo nič, imel sem le precej smrekovih vejic med zobmi in zatrgal sem si levi Ušes. Lahko sem šel še enkrat, ampak sem se kar nekaj časa mučil, da sem z lopatko za silo poglihal vse luknje na pobočju. Previdno torej!