Trenutne razmere

Od snežene ceste*

tor, 8. feb 2022

Miha Debevc

Julijske Alpe | Kobla

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 735 m

Kot že ničkolikokrat se prebudi nov dan, a danes to ni vsakdanji dan. V zračnih gmotah, ki pritekajo iznad Sredozemlja, je čutiti svečano in zanosno vzdušje. Da, saj je praznik kulture, Prešernov dan. Kultura pa je posebno občutenje, poduhovljenje in način človekovega življenja, ki ni kakor življenje običajne prirode, ki se kot kaotična zmes raznolikih tvarin pod vplivom prirodnih sil brez smotra in haska, kar tja v en dan nenehno poraja, menja in mineva, ne da bi to življenje bilo svestno svojega obstoja, kaj šele namena in poti, po kateri se kreta. Izgubljena v času in prostoru je nekulturna priroda tavala, dokler se seveda ni na zemlji pojavilo kultivirano, omikano in civilizirano obličje človeka. Dotlej je npr. paradajz v toplih gredah brez pravega smisla rasel, zorel, dozorel, žalostno padel na zemljo, tam ostudno zgnil, nakar je iz njega zopet zrasel nov paradajz. In to nesmiselno početje, ta monotona, dolgočasna, holivudsko neprivlačna zgodba, če si sploh zasluži ime zgodba – ta le mora imeti nekega pravega uvoda, zapleta, vrha, razpleta in na koncu še konca -, se je od stvarjenja sveta ponavljala celo večnost in bi se tako nadaljevala še v nedogled, če se na sceni končno ne bi pojavil naš omikan Človek, odrešenik prirode, ki od pamtiveka dalje ni vedela zase. In človek ji je bil vdahnil pomen in smisel. Urejen, lepega izgleda, pametnega pogleda, modrih misli, s pričesko po zadnji modi, skratka kultiviran, vzame v negovano dlan paradajz, skrbno narezanega položi v porcelanasto posodo, ga posoli, doda šilce olivnega olja in balzamičnega kisa, priloži koščke mocarele, nanj potrese lističe sveže bazilike ter vse skupaj z občutkom premeša. In paradajz v mediteranski solati se zdaj prvič zave svoje sreče, saj mu človek z vsakim slastnim grižljajem, ki ponikne v temino prebavnega trakta, končno razkriva pomen in smisel njegovega obstoja, ki je – če dobro pomislimo - vedno in samo službi človeka. Le človek z zavestjo, duhom, omiko, moralo in seveda kulturo je edina, prva in poslednja mera vesoljnega stvarstva. In pogoj, da kultivira to neotesano stvarstvo. Da začno ptiči kulturno čivkati, levi kulturno rjoveti, globalne temperature kulturno naraščati, cunamiji kulturno zalivati obale itd. itn.

In kar torej drži za paradajz, drži za vso ostalo živo in mrtvo naturo – bolje mrtvo kot živo, zakaj živa priroda je pogostokrat tako svojeglava in trmasta, da se noče vedno kulturno ravnati po zapovedanih postavah. Tudi vršaci, ki jim vreme vsako zimo nameni več ali manj snega, so odkrili namen lastnega obstoja, ko se je po milijonih let prikazal prvi prototurni smučar in po beli strmali kulturno zasukal smuči. Da vršaci tudi danes slučajno ne pozabijo, komu imajo zvesto služiti in kaj je njihovo poslanstvo, se slavna potomca prototurnosmučarskega roda navsezgodaj začneta zelo kulturno pomenkovati o turnem smuku na Kobli.

Miha v domači izbi pred usti pridrži kozarec Donata, ljubeče pogleda Živo in občuteno deklamira verz:

"Bliža se snežena cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Raven na visoka mesta,
kot smukaček poletim."

Ko si v golt ulije mineralno vodo in olikano rigne, zasliši Živin zvonki glas:

"Ak je blizo tista cesta,
moraš vzet' me, ljubček moj!
de, pogledat Koble mesta,
bom peljala se s teboj."

Prešerno vesel, da se mu bo zvesta žena pridružila na turni smuki, ji obljubi:

"Po nji peljal te ženico
bom na Koblo, Lisec, Črno Prst,
zvesto kazat jim Kranjico,
ak ne bo na poti - krst."

Živa, zadovoljna, da bo njena družba možu v veselje, a malce zaskrbljena nad usodo moževih bančnih prihrankov na transakcijskem računu za fizične osebe NLB paket osnovni, mu odgovori:

"Ak kaj tacga se napravi,
boš počakal, ljubček moj!
Vselej mož najmanj zapravi,
ak ženico 'ma s seboj."

V sončnem vremenu složno uresničita načrt in po dveh urah hoda z Raven stojita na vrhu. Zadnjih sto višincev je popolnoma poledenelih, srenači težko prebijajo debelo ledeno skorjo, zato izkušena smukača na tem delu toplo priporočata vzpon z derezami in cepinom vsem, ki niso baš domači s hojo na smučeh. Zdrs po čisti ledurini utegne biti jako nevaren ali boknedaj usoden. Kdor pa si vseeno želi vijuganja po smučišču, lahko pred tem delom zaključi vzpon, kar je umno storila skupina sotrudnikov, in odsmuča v dolino. Ker bi bilo tvegano in nekulturno krmariti smuči po takem terenu, se par odloči za daljšo in položnejšo familijarno varianto, speljano pretežno po gozdu, ki se smučišču priključi na vrhu Koble 2 (1050 m). Varianta ne nudi smučarskih presežkov, sneg je večinoma trd in grifig. Prav tak pa je tudi na zadnjem delu do parkirišča na Ravnah, kjer si smučarski virtuozi levega in desnega zasuka dajo več duška. Ob avtu steče še prijeten kultiviran pogovor z znanci s Snežaka in bivših tur o tem in onem iz turnosmučarskega dela in življenja.

Na Prešernov dan sta se v imenu DLK (Društvo ljubiteljev Koble) kulturno trudila in uživala Živa in Miha

*F. Prešeren: Od železne ceste