Trenutne razmere

Ne čakaj na maj

pet, 29. apr 2022

Aleš Rotar

Dolomiti | Marmolada, Punta Penia | Severozahodne vesine

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.000 m

V okviru zunanjepolitične aktivnosti Snežaka sem se moral zaradi uravnotežanja odpraviti v Italijo, potem, ko so visoki odposlanci obiskali Avstrijo, Švico in Francijo. Marmolada je bila tako in tako že dolgo na vrhu spiska želja in tako sem zvečer sparkiral udobni bivak na parkirišču nad jezom umetnega jezera na prelazu Fedaia. Ko sem se v zahajajočem soncu vozil ob zaledenelem jezeru in se ozrl gor v strmine Marmolade in ob obveznem jemanju sape, ko vidiš Vernel, pa ostale vazale, sem se malo oddahnil: sledi je bilo veliko, dovolj, da "tako slabo pa res ne more biti". Namenil sem se na Punto Penio, po zahodni ob obeh oledeničenih krnic.

Zjutraj me je prebudil dunajski kombi in ob njem še dva Goričana, ne bo samotno, pa saj mi je po svoje ustrezalo, bom vsaj lahko sledil smučini. Po smučarski progi sem v poledeneli smučini zakopal, malo na hitro, hlastno, a spodrsavalo mi je in nataknil sem celo srenače. Do Plan dei Fiaconi sem sledil večinskim špuram, ki pa so se obrnile proti Roccii, le dunajska je vodila v moji smeri. Okoli ostroge severenega grebena sem se spet strmeje vzpenjal proti skalni zapori. Z vsakim metrom je bil sneg bolj sipek, veter ga je subtilno, a vztrajno nosil v Marmoladin cleveage. Smučina je bila presneto strma, zasipaval jo je suhec, mlel sem moko in nikakor nisem ujel ritma, matral sem se. Predhodniki so bili očitno mahnjeni na kickkehre in v globokem pršiču sem imel kar zahtevno telovadbo. Tik pod skalno zaporo sem se skoraj olajšano preopremil: dereze na noge, cepin v roke in po miksu gor, kakšnih dvajset metrov, potem pa prečka v desno, kar zahtevno praskanje po gladkih skalah poprhanih s snegom me vrne v ritem. Nad skokom je lep menjalni prostor, procedura v drugi smeri, pa je šlo dobre pol ure.... Na sedlu, tam na treh jurjih, me dohiti lokalc z ultralahko opremo, hja, fino je, če ti je takale Marmolada nad hišo za dopoldanski šprint. Pršič se pod sončnimi žarki in vetrom tu bolj seseda, za motivacijo pa poskrbita Dunajčana, ki veselo zvijugata vršnjo flanko. Vidi se, da ravno ne lebdita, ni šampanjski pow. Zborbam še tem tristo višincev in na vrhu sem bolj olajšan kot zmagoslaven.

Na vrhu nisem sam, s ferratine jih pride en trop, fashion police bi jim rekel, kaj manj kot ArcTerryx in Patagonia skoraj ne šteje, hvalabogu, da imam nove Mammut hlače in passend windstopper...pa še ta hude Ripsticke Black Edition in "glej, kaj pa dela" še sestavim Duke za povrh. En je angleško govoreč in se pomeniva o razmerah, kako je na "moji"strani, kakšen je skok, delajo rundo, pravi. Imajo pa guidota, precej osornega. Potem, ko opravijo brezštevilne seflije, posebej dva, katerima je vrh "prima", vključijo GoProje in končno, ko gredo, sam uživam v Dolomitih bez oblačka. Dolgo sem čakal na tole Marmolado, ampak zdajle sem preveč zmatran, da bi dolgo sedel zgoraj, pa še pot nazaj me čaka.

Smučanje dol se začne po predirajoči se kloži, neprijetno, ker so fashion policaji zvozili in jo zlomili podolgem in počez. Potem, ko se pobočje prevesi, je bolje, vedno globji suhec, zoran, a na robu se še najde prostor za girlande. Na forcelli se ugreza že krepko čez čevelj, malo se ojuži in do skoka že na moč orjem. Tam pa "coda", zastoj. Guido jih spušča po vrvi, posebej bordar ima kar težave. Ta prijazen angleško govoreč me med čakanjem povabi, če grem z njimi v famozno canaleto, kanjon spodaj na podih, a se mi zdi, da je premalo snega. Počakam skoraj pol ure, guido se omehča in celo opraviči in ponudi vrv, pa se prijazno zahvalim, motiviran seveda zdemonstriram hitri in zanesljivi miks ter jim zaželim veliko užitka. Ostanem sam, po zvoženi krnici iščem linijo v vedno težjem bivšem pršiču: preveč levo preglobok in težak, preveč desno kloža. Pod ostrogo, nekje na 2700 se sneg nenadoma povsem ojuži, prečim previdno in visoko, da ne bi štamfal, potem pa iščem manj osončene hrbte in z užitkom juhuhu po ojuženi kloži. Pod Pian de Fiaconi pa jugovina, zvoženo je vse, zato zavijem na strme vesine pod ostrogo Col de Buis in v velikih rip rip rip hitrih super Gjih s pekočimi stegni drvim dol. Za konec med macesni in rušjem razigrano prismučam v ciljno strmino. Ej, dobr, cel kaleidoskop razmer, kot se za veliko goro spodobi. Primorska soseda se že sušita, s kozarcema na peclje (pravilno) uživata v deci rdečega. To si velja zapomniti! Po obveznem ritualu razprostiranja opreme in nastavljanja soncu uspešno turo proslavim s palačinkami z marmelado in ogromno porcijo smetane.....

Nisem čakal na maj, posebej letos ne, ker me je skrbelo, ali bo Penia sploh smučabilna. Ture po Marmoladi pa bodo še nekaj časa aktualne, a previdno, zima ni bila radodarna, skoki ne bodo prekriti!