Trenutne razmere

Naprej od "Kerlca"

ned, 8. mar 2020

Marijana & Marko

Visoke Ture, skupina Ankogel-Reisseck-Hafner | Winkelspitzscharte | Gössrinne

Tistim (Janez, Mitja ... ;-), ki ste že posmučali vse v Sidartinem vodničku po avstrijski Koroški, za nove ideje priporočava lani izdan vodniček Skialpinismus in den Hohen Tauren Süd (tudi vajin Kerlc je opisan). Avtor (Robert) nama ga je prijazno poslal in na prvi pogled je knjiga zelo všečna. V soboto sva malo brskala za idejami in glede na lavinsko napoved sva izbrala Hochalmspitze z zahoda.

Po zemljevidu nama je bilo jasno, da bo dolg pristop v krnico, ampak kaj takega pri "nas" res bolj redko doživiš ali pa sploh ne. Izhodišče pri spodnji postaji Ankogel (1270 m), v prve pol ure sva naredila točno 8 vm (cesta gre samo navzgor!), v slabi uri sva bila pri Schwussnerhutte (70 vm), po dveh urah sva imela za sabo "že" dobrih 300 vm, po slabih treh urah sva končno dosegla pravljično ravnico Langes Lutternig na 1850 m, kjer se je nad nama odprlo "brezkrajno" smučarsko pobočje; v danih razmerah sanjsko.

Na izhodišču je bilo 15 cm novega, kmalu nad 2000 m že 30 - 40 cm, višje je bilo odsekoma napihanega tudi precej več (nov sneg je bil solidno sprijet z nekaj manj novim, palica se zarine zelo globoko). Ta dan tu ni bilo žive duše, prav vse je bilo potrebno zgaziti. Nič nama ni pomagalo, da sva se za nazaj skesano odpovedala dvema dodatnima sobotnima spustoma z Ojstrnika, ki sta eminentnim nedeljskim ponavljalcem (žiranta naj-fotke s spremljevalkama) grenila vijuganje. Pod zahodno steno Hochalmspitze nama je bilo jasno, da vrha ne bova dosegla (ne časovno ne fizično) - v izbiri med zatrepom na vrhu ledenika Winkel (okoli 3080 m) in neimenovano škrbino (3140 m, po najino naj bo kar Winkelspitzscharte) nad Winkelspitz (3112 m), sva se odločila za bolj strmo popestritev, ki vodi na greben Detmolder (JZ greben Hochalmspitze).

Spodnji skok v žlebu Gössrinne je bil ravno še smučarski, ostalo lepo široko, le zadnjih par metrov pod škrbino je bilo spihanih do skal. S škrbine je do vrha Hochalmspitze še vsega 200 vm (dosegljiv recimo po smučarskem južnem žlebu), a midva sva na škrbini ostala brez vsake energije, pravzaprav nama je bilo pošteno slabo od napora in višine.

Toliko sva se zbrala, da sva v zelo mešanih razmerah (drsljivo, trdo, pršičasto, kložasto, kompaktno ...) suvereno odsmučala po smeri do ledenika (300 m, povprečje 40°, najstrmejši odsek 45°, zgoraj 35°). Zatem pa nama je cel višinski kilometer v glavi glasno odzvanjalo WTF - tako norega terena s kvalitetnim pršičem morda sploh še nisva smučala. Široko, odprto, "neskončno", nedotaknjeno ... še pristopna smučina naju ni uspela motiti, ker sva linijo spusta izbrala po levem pobočju.

Pod Langes Lutternig je smuko bolj smiselno nadaljevati po levi, senčni strani (izmakniti se je potrebno globlje vrezani strugi potoka Winkel, vzpon je po soncu lepše zastaviti po drugi strani), kjer naju je suh pršič razvajal še nadaljnjih 400 vm, na 1470 m je namreč konec zabave in pričetek porivanja. Čeprav se 200 vm do avta ne sliši prav veliko, vaje tekaškega koraka kar noče in noče zmanjkati. Malo pred nočjo, po devetih urah in pol, sva bila pri avtu; pavze na turi nobene, razen za pitje in menjavo opreme. Naslednjič štartava ob svitu.