Trenutne razmere

Na mladih svet stoji

tor, 26. jan 2021

Miha Debevc

Karavanke | Veliki Javornik

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 812 m

Trije smukoture potrebni mladeniči, ki slišijo na ime Luka, Žiga in Miha, družbo pa jim dela še psička Nola, odmeljejo iz Slaparske vasi po prilično zguljeni in z nekaj potoki prerezani sankaški stezi proti Domu pod Storžičem. Najstarejšemu med njimi s prirojenim čutom za prirodne svojstvenosti se zdi nekoliko nenavadno, da se od vsepovsod čuje žuborenje potokov, akoprav v senčni in s hosto poraščeni dolini mraz ne špara s svojimi močmi – mrzlomer jih namreč kaže komaj 6 °C izpod nule. Po kmečki pameti bi se na takem kraju spodobilo, da ima biti vse okovano v led. A ni. Današnji časi in z njimi vred natura, ki je vedno bolj svojeglave sorte, so pač čudni - kar je veljalo nekoč, očigledno ne drži več. Danes se niti potokom ne da več dopovedati, da mraz reže do kosti, in naj zato do pomladi za božjo voljo molčijo. Ne, oni veselo žubore dalje.

Trojica se po kolovozu vzpne na Javorški preval, kjer jih izza Storžiča prvič obsije sonce. Po grebenu odcuckajo proti vrhu in po dobrih dveh urah in pol, očarani nad čudolepimi vedutami, ki jih slika slovenska rodna gruda, stojijo na sončnem Ženiklovcu.

Trio mladeničev, ki kar koprni od mladostne neučakanosti, v en glas vzklikne: »Naš čas prihaja, ugoden bo, mislim!« In že se postavijo na smuči ter vriskajoče zarežejo v celec nizdol proti Pl. Javornik. Mladost da smukoturi svojstven energetični pečat, v kretnji mladih smukačev je čutiti zvrhano mero mladostnega vrenja in kipenja. Pela po celcu do Pl. Javornik je zato prvorazredna, sanjska, bombastična in nezaboravna. Izpod smuči, ki jih po bregu vešče in s prefinjeno umetniško izraznostjo krmarijo trije mladeniči, se veselo praši in vsak v virgo intacta snežno odejo ureže svojo vijugavo parafo. A vsega lepega je žal enkrat konec. S kančkom manj gorečnosti nadaljujejo po zasneženi cesti v dolino, ko pa se na cesti pojavijo globoko urezane kolesnice traktorja, navdušenja skoraj ni več. Docela se razblini, ko se pred trojico na višini 1140 m iznenada pojavi kup parkirane avtomobilske pločevine. Cesta zna biti od tu dalje še bolj razdrapana, pametno pomislijo, in za smuko povsem neprikladna. A ker je na mladih, da svetu pokažejo, kako naj dotični stoji in se vrti, trojica z mladostno zagnanostjo in vihravostjo brž skuje načrt odrešitve. Mi mladi namreč verjamemo v svoje ideje, vemo, da bomo zmogli in zmagali, zaupamo v svoj prav, in ja, smo predani svoji poti in poslanstvu, razmišljamo pozitivno, iščemo izzive, gradimo nov svet, kujemo bodočnost, itd., itn., etc. In že hip zatem se smelo poženejo v hosto pod cesto. Nekaj kilavih rodeo zavojev jim tam še uspe nekako uprizoriti, ko pa uvidijo, da je snega vedno manj, skal in štorov pa vedno več, se holcarska smukoturna žaloigra na njihovo žalost žalostno konča. Drugega jim ne preostane, kot da s smučmi na ramah malček poklapano odštorkljajo po gozdni strmini čez številne potoke do sankaške steze v dolini. »Uvau, steza, ful dabest!« porečejo tam unisono. Čeprav dobro zguljena, steza v srcih mladih up vzbudi. In mladeniči, namesto da vržejo smuči v koruzo, zato raje stopijo nanje in se po slabih dveh kilometrih prav zadovoljni pripeljejo nazaj v Slaparsko vas.

Za vse so v sončnem vremenu uživali mladeniča Luka in Žiga in po srcu mlad Miha.