Mmmmrrrrzzzz, ampak oho!
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 520 m
Sezona se očitno preveša iz gozdne v gozdnomejno fazo s poskusi nad zadnjimi drevesi. Če bi mi kdo pred leti rekel, da bo na Krsteniškem Stogu vse zvoženo in naval na vršnjem grebenu, bi misli, da je vsaj pod vplivom kanabinoidov, če ne derivatov lizergične klisline... No, včeraj je bilo točno tako. Ob tem, da si ta vrhec očitno ni na Snežaku zaslužil svojega mesta, zato vsi ponižamo vrh na nivo kravjega,m dasiravno lepega pašnika z naslovom Krstenica. Vsi skupaj smo kot nekakšne surikate, ki stegujemo glave in lezemo na vse strani okoli brlogov, pol pa brž nazaj na varno.
Letošnja zima (Protect Our Winters!) je spet taka, da lahko grem na dolgo oprezane linije. Pa zjutraj topli roglički iz rora, kofetek, pse nalimam v topli veži, zaprežem jih pa za hišo ;-). In v breg, na Vornčkojci se iz megle odpre prospekt in hitro sem na delovni temperaturi na avtocesti skozi Suho, ki je taka, kot je bila nekoč, leeepa in dooolga. Ozaljšana z ledenimi svečami in nekaj lesenimi bangarji sicer brez vrat, da ne bo prehitro prometna. Pod Blatom srečam najlegendarnejše hlače Snežak FB in pokramljamo o ciljih, vidim, da vsi previdno tipamo. Na Blatu je mmmmrrrrrrrzzzzz. Jeseni so očitno še radikalno posekali gozd nad planino, pod Cagovco, kar pa ni vabilo za "linije", glejte iztek, je za planiške junake. Smučina na moje veselej pelje tudi proti Krstenici, sneg je pravi zaklad in že se vidim, kako krmarim dol v cukrastem pršiču. Ne vem sicer, kateri lumen je prišel na idejo povleči jo nad 1400 po lovski in sam nase sem jezen, da nisem šel zložno in nič počasneje po kolovozu. Popravc bo! Na planini je res briljantno, svetlika se od kristalov, malo vleče in pospešim gor v zapihan greben Krsteniškega Stoga, saj je že prijetno zvožen, z Grintojce prihajajo še štirje, jutranja predvozača, ki sta spala v frižiderju na Krstenici pa sta sploh že v dolini. Na predvrhu pustim dilce, tistih nekaj metrov grebena, napihanega in z vehto, me ne privlačita. Na vzhodni strani kakšnih sto metrov pod vrhom vidim sledi, najprej si rečem, tile gamsi pa nimajo ravno plazovnega tečaja za sabo, potem pa zgrožen ugotovim, da so sledi na fully loaded vzhodni flanki od smučarja ali dveh. Ej, fantje, letos je statistika angelov varuhov že izpolnjena, #matmejo in še kdo so pokurili vse. Imam občutek, kot bi nekdo zbiral perje angelov varuhov, nehajte, saj se ga je že veliko nabralo!
Na vrhu se hitro razgledam, v daljo in svet je vse nabasano s snegom, hehe, dolga bo še! Na grebenu se srečam še s štirimi juniroji, krpljarji. Punca ima celo še stare, orto, lesene, respect.
Smuk nazaj proti Krstenici je najprej kložast, a z veščim krmarjenjem se da lepo risati podpise. Vmes pokramljam s še dvema prijaznima smučarjema iz Grintovške ekipe, pustim pozdrave za Damjana, ki mu moram biti hvaležen za navdihujoč opis (http://razmere.e-gora.si/RazmereVsebina.php?Obv=14726). Pod planino se moram zanesti na GPS, če želim prav vdeti spust z Vrha naravnost v Voje oziroma Suho. Svet je kraško zavit, malo je telovadbe gor in odličen pršič navzdol po hrbtu. Svet je od vetroloma in obsežne sečnje povsem spremenjen. A največji prijatelj turnih smučarjev med živalmi je - lubadar, tako lahko nanizam nekaj lepih serij girland po posekah. Vrh najdem zlahka, opazim tudi nekaj sledi, več krpljarjev in Damijanove zavoje. Glboko dol vidim Voje, prvih tristo metrov spusta je noro strmih in dobrih v sicer že ostarelem bivšem pršiču, samo predsatvljam si, kakšna je bila uživancija pred tednom. Pozorno sledim malo sledem, malo GPSu, saj je svet strm, nepregleden, zaiti pa bi bilo nevarno. V gostem bukovju je seveda zabave konec, začasno. Ko pridem na hrbet med Vojami in Suho, sledim smučinam desno dol po odličnem še vedno suhem snegu, tam me prava dinamična terenska uživancija pripelje točno na mostiček prek Suhe. Po zasneženi cesti, od poti na Vogar naprej pa nad njo po travnikih, čez Vorčkojco dol na Fžnarsk Polje in do hiše. Vse je lepo in v poznopopoldanskem mrazu še žulji bolijo manj. Tako po nekj letih spet zaključim turo na hišnem pragu. Ko se ozrem nazaj, vidim Krsteniški in takoj za njim Jezerski Stog. Sanjsko.
Pravo popotovanje, linija, ki se jo pelje vsak kvatre enkrat, čez 22 km, 1400 višincev in neskončno užitkov. Zaradi raznovrstnoti, zahtevnosti in prvinskosti. Je pa samo za VTK, vešče trenirane krmarje.
Bo zapisna kot epska tura, za takrat, ko bomo gledali gor in "a veš, tole sem pa tiste zime peljal...). Je res, tokrat še posebej #alwaysgoodtimes.
Zadnja sprememba: 18.01.2021 ob 21:28
Poglej si še
Presenečenja so najlepša
Javornik