Mojstra na Mojstrovki
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.611 m
In to ne na Mali, marveč na Veliki, da ne bo pomote. Mladeniča zrelih let, očeta šestero dece, BFF (bestfrendforever), ki slišita na imeni Janez in Miha, se ob pol osmih v covid mehurčku zaženeta z Vršiča proti Vratcem. Sneg je trd, a je čez plaz za turne smukače potegnjena udobna pristopna smučina. Le zadnji metri pod Vratci so nekoliko zahtevnejši, zato gre J. peš, M. pa po stari dobri navadi na smučeh s srenači odmota tudi čez ta del. Pot od Vratc do rušja je kopna, naprej pa gre spet na smučeh. Oblačna koprena uspešno zadržuje solnčne žarke, da jima ne skvarijo snega. Po dobrih dveh urah ne preveč zagnane hoje stojita na vrhu.
Ko se odločita, da pokažeta, kaj še znata, in se poženeta z vrha, se popolnoma zjasni. Pela je odlična. Sneg na vršni flanki je sicer precej zvožen, videti je kar nekaj smučin, a se še najdejo vzorno poravnane flanke srenca z rahlim poprhom svežega snega, ki nudi smučem izvrsten oprijem in smučarju zajetno dozo smučarskega ugodja. Mojstra zato pridelata obilico širokih slogovno dodelanih zavojev. Ponekod se je treba spopasti z bolj vegastim snegom, ki malce pretrese smuči in stare kosti, a ko smučarju uspe ohraniti videz suverene vožnje pred zapoznelo publiko, ki v soncu sopiha proti vrhu, ni zadovoljstvo nič manjše. Na višini 2000 m, kjer se svet pod M. in V. Mojstrovko malce poravna, moža pod smučmi začutita, da sneg že lepo odjenja pod vplivom pomladanskega sonca. Še z večjim užitkom se poženeta proti Drevesnici in več kot je nižincev (metrska spustna enota) za in nad njima, več putrčka je pred in pod njima. Mladostni žar zagreje in omehča dve otrdeli zaspani, že rahlo petrificirani in fosilizirani trupli, ki ju mučijo skolioza, kifoza, viskoza, tromboza, menopavza, ozmoza, hipotenuza in druge nevšečnosti. Naenkrat se v njima prebude silne življenjske sile, v srčno žilnem sestavu zabrbota koktajl serotonina, testosterona, feromona, dopamina, oksitocina, endorfina in drugih zvarkov življenjskih radosti in tedaj se spomnita davnih časov, ko sta lahkotno, kot za malo malico naskakovala bele vršace enega za drugim in drugega za tretjim ter raz njih tako spretno sukala smuči, kot jih zmorejo danes le najboljši smučarski gladiatorji svetovnega pokala. S putrčkom znova rojena in prebujena vedno bolj živahno in poskočno nizata leve in desne zavoje in pri tem skrbno pazita, da se izmenjujejo v pravilnem zaporedju (desnemu sledi levi, temu desni itn.) in da se slučajno enih ne nabere več kot drugih. Ob tem smukoturnem sladostrastju čisto pozabita na nižince in z uživaškim krmarjenjem nadaljujeta še po obilni zmehčani in lepo zvoženi plazovini, ki se je privalila do potoka Limarica. V strugi na višini 1360 m, ko zmanjka plazovine, pametno ugotovita, da nižje več ne bo šlo in da je enkratne pomladanske smučarije žal konec. Za njima je kilo nižincev. Tu spet zaprežeta pse in jo mahneta nazaj na Vršič, kjer ju po 300 višincih v avtu čaka zaslužen in osvežilen hmeljev sok.
Za vse, ki bi želeli repetirati turo in dobro smučati, se ob napovedanih temperaturah priporoča rana ura. Trudila sta se Janez in Miha.
Zadnja sprememba: 29.03.2021 ob 23:35
Poglej si še
Kljub poletnim razmeram se še dobro smuča
Priprava na korona ukrepe