Malo gneče, pa nič zato
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 950 m
Vzeli smo v zakup, da bo v Ozebniku verjetno »gneča«, saj naj bi bile razmere in vreme za turo zelo ugodne.
Jutranjih devet minusa v Planici nas je glede na napovedi dnevnih temperatur z dvoštevilčnim plusom, kar malo presenetilo. Do koče v Tamarju smo najprej »odmrznili«, potem pa je z vsakim nadaljnjim korakom od znotraj in zunaj postajalo vse topleje. Ko smo bili nekje na sredini klanca, je potegnil znani planiški vzgornik in poskrbel, da je skrb pred (pre)veliko dehidracijo minila. Sonce v Tamar ta čas še ne posije, zrak je bil »suh kot poper« in snežna podlaga se niti malo ni omehčala. Srenači so bili še kako dobrodošli. Ob vstopu v kuloar so smuči seveda romale na nahrbtnik, dereze pa na noge. Predhodniki so lepo nadelali stopinje in 400 višincev vzpona je minilo v skoraj enakomernem ritmu. Bili smo še dovolj zgodni, da smo se s prvimi vračajočimi smučarji srečevali že v zadnji tretjini vzpona in zato bombardiranja s kosi snega in ledu ter manjšega kamenja skoraj ni bilo. V zavetrju na sedlu je bilo prav prijetno pomalicati in se malo razgledati po bližnji okolici.
Razmere za smučanje so bile zelo dobre. Sneg je bil suh in trd, ledu ni bilo nikjer. Na dnu lijaka ob vstopu v ozebnik je bilo nekaj zoprnega abručanja, saj so predhodniki naredili več deset cm globok kanal. Potem pa je steklo, najprej malo bolj previdno in na kratko, proti dnu pa so zavoji postali že skoraj veleslalomski. Kako je bilo naprej, ko se »smučišče« združi s tistim iz Kotovega sedla, pa so popisali že drugi.
Zadnja sprememba: 18.09.2022 ob 08:58
Poglej si še
Lepa Huda Paliza
Brezskrbno do avta