Trenutne razmere

Le kam so šli vsi Avstrijci?

ned, 6. feb 2022

Stanka Jelenc

Visoke Ture, Granatspitze | Wilde Manderscharte

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.400 m

V Matrei sva se podala že večkrat, tam mimo pot vodi na Venediger, v njegovi okolici pa je precej odličnih turnosmučarskih ciljev. Snega je precej manj kot v okolici Flachaua in Walda, je pa zato človek na lep sončen dan nagrajen s čudovitimi razgledi. In samoto.
Tura se začne na parkirišču Landeckwald ob Felbertauernstrasse, od tu velja pravilo "od avta do avta". Najprej kako uro hoje po dobro uhojeni gozdni cesti do planine Staudlach Alm (1.812 m). Tam je že videti prve vijuge, kar obeta precej dobro smuko. Potem še nekaj strmega vzpona po gozdu, potem pa se pred nami odprejo široka pobočja. Snega je letos precej manj kot prejšnja leta, tako da slediva špuri pred nama, zaradi naklonine so potrebni tudi srenači. Precej toplo je, sonce že ima svojo moč, razgledi na zasnežene vršace so božanski. Imamo res srečo, da je Avstrija takoj čez mejo. Ampak, da je pa Bog njim dal toliko hribov, pa težko razumem.
Višje gori na desni opazim tri smučarje, ki se sicer spuščajo iz neke druge "šarte", to so pa tudi edini ljudje, ki sva jih srečala ta dan. Špura za WMS sedaj gre v levo, tam se že nekaj časa kaže impresivni Glockenkogel. Zadnjih pet minut se je potrebno povzpeti na vrh škrbine, tako da pogledaš še na drugo stran. In na drugi strani je res kaj videti, tudi Grossglockner. Začuda se špura nadaljuje še naprej, na tablah preberem, da se tam gre za Karl Furst Hutte, pojma nimam, še nikdar nisem bila tam.
Kam pa sedaj, se vprašava, kajti pršičaste špure vodijo naravnost navzdol in ne v smeri vzpona. Lokalcev ni, da bi jih vprašala, tudi svizca ni bilo, zadnji zajec je pa tu okrog hodil pred kakim tednom. V najslabšem primeru bova prišla do doline, če že zgrešiva parkirišče, bova pa štopala nazaj.

Potem pa samo še juhuhu po dolini navzdol. Sem preštela vse špure, štiri avstrijske (najbrž), pa dve slovenski. Prostora je še kar precej. Pršička kar ni zmanjkalo, kakih 10-15 cm ga je, zadnjič je tu snežilo 2. februarja. Sledi še malo skorjice po strmem grabnu, ki pripelje spet nazaj na Staudlach Alm.
Od tam pa po že zvoženem kolovozu nazaj v dolino, vmes še nekaj pršičastih zavojev do avta.
Tauernhaus je le še nekaj kilometrov, tam pa zasluženi kapučin in pirček.
Kulturni praznik že več let preživljava v avstrijskih hribih. Se spomnim, da sem enkrat na vrhu Romatenspitza domačinom razlagala kdo je Prešeren, pa da je rad spil kak kozarček.....takrat sem mimogrede dobila hruškov šnops, smuka navzdol je bila potem precej lažja. Ta praznik se občasno pomeša tudi s športnimi dosežki, enkrat sva zvečer v bifeju nazdravljala uspehu Tine Maze medtem, ko so Avstrijci bili bolj potrti, Tina je namreč zmagala pred A. Fenniger. Letos pa spet padajo medalje.