Kuloar Grand Casse
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.670 m
Culouar de Grand Casse (3855 m)
Dokler si za ves dan ne nadenemo kopalk, se nam po glavah in v pogovorih neprestano mota misel, »…ali je kje še kaj dobrega za odsmučat«.
Ja, je, samo več kot 900 km stran, onkraj ciklona se je treba odpeljati. Vital je hrib "odkril" na nekem smučanju v Tignesu že pred desetletji, Primoževa ideja, da se oddela prav te dni, pa je bila terna. Teden dni nazaj so žičnice na smučišču Pralongan la Vanoise dokončno zaustavili in to nam je dodalo še urico več hoje. Do Refugo Col de la Vanoise (2515 m) smo kljub zoprnim cestnim zastojem in deževnim cestam v Italiji uspeli prisopihati do večerje.
Štiri desetine gostov, … sredi tedna, … torej tudi Francozi berejo vremenske napovedi, je odpihnilo še zadnjo skrb ali zadnje padavine niso bile preobilne.
Zjutraj nismo preveč hiteli, po zajtrku smo bili "šele" okoli sedme ure na smučeh. Naprej malo spusta, potem pa takoj strmo v breg. Že po kašne pol ure hoje smo nadeli srenače. Slike kažejo, da je bil še nekaj desetletij nazaj ledenik več sto metrov nižje, kot je sedaj. Prav vzpon nanj je največje delo na turi, saj se tam naklon poveča na 42 stopinj, po nekaterih podatkih na 47 in dilce so se seveda preselile na hrbet. V tem času je precej zoprno zapihalo in nam sproti zasipalo stopinje, tako je timsko delo odpadlo. Po prečenju na sedlo smo si smučke nadeli nazaj. Tisti, ki so prekmalu sneli kože, so bentili, ampak tako je, če si tam prvič. Od tod sledi še kašnih 300 višincev do vrha, ki so tehnično sicer enostavni, vendar višina že naredi svoje. Malo čez poldne smo v praktično brezvetrju potapkali vrh in se obilno naužili izjemnih razgledov.
Smučarija je bila v zgornjem delu zelo dobra, saj je bil pomrznjenec dokaj konstanten. Pod sedlom nas je pričakala različna količina in gostota mešanice pršiča in napihanca ter mehkejša do trša skorja. S primerno količino energije še je seveda vse to dalo »abstrahirati«, samo kaj ko je ta vse bolj pojenjavala. Počitki so bili zato vse pogostejši in daljši. Sem in tja je tudi malo zaškrtalo pod nogami, kar je pomenilo, da je smo še vedno na ledeniku, pa tudi kakšno špaltno smo opazili v sicer idilično zaglajeni strmini. Zadnjih nekaj sto višincev je bilo že ojužnjenih, zato je bil zaključek fizično malo lažji.
Vseeno smo se do koče privlekli precej izžeti, saj je bilo za konec treba narediti še dolg ovinek s precej ročnega odrivanja, da smo se lahko brez pešačenja vrnili do koče.
Enotni smo si bili, da je bila to ena boljših tur zadnjih let. Primož in Vital sta sicer menila, da je štirica (smučarsko alpinistična) malo previsoka ocena, z Ladotom pa sva to brez komentarja poplaknila z več kot zasluženimi požirki piva. Pivo po naši meri, torej pollitrca za odžejanje, v francoskih kočah ni samoumevna. V tej smo edini mali sodček, ki so ga imeli na zalogi, popili že prvi dan. Potem so bile na razpolago spet samo neke eksotične "craft" miniature.
Tudi splošna ocena razmer s štirico je mogoče malenkost visoka, 3-4 bi bilo bolj realno.
Zadnja sprememba: 29.04.2022 ob 21:42
Poglej si še
Vozljivo nad Vršičem
Pravljica za Akom