Trenutne razmere

Krniška glavica 1889 m

ned, 20. feb 2022

Bogdan Jamšek

Julijske Alpe | Krniška glavica | jugovzhodni spust

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m

S »številke se vzpenjajo v nebo«, so se zadnje tedne in mesece pogosto začenjala dnevnoinformativna poročila.
Mi smo se vprašali, če se to ne dogaja tudi že nam. Kar osemnajst se nas je zjutraj zbralo na parkirišču. Glede na to, da so padavine na severu pustile vidne prirastke snežne odeje pod dva tisoč metri le v cm in ne v dm-jih, temperature pa so še vedno bile nad ničlo, kakšnega presežka smučarskega dela ture ni bilo pričakovati. Zato smo se kar malo praskali za ušesi in presojali, kje bodo težave manj verjetne. Tri kolege je premamil Ojstrnik, ostali pa smo kmalu za žičnico na Višarje zavili proti Ovčji vasi.
V čudoviti kulisi ogromne krnice Zajzera, ki jo zamejujejo Najbojsi, Viš, številni Špiki in na koncu Montaž, hitro pozabiš na vse dolinsko in kot se reče, »padeš noter«. Jasno in toplo vreme ter brez vetra to samo pospeši. Smučke smo si nataknili na parkirišču, ki je bilo zjutraj še prazno. Do koče bratov Grigo so jeseni cesto dodobra razširili tudi v zgornjem delu. Številnim ovinkom smo se izognili z bližnjicami in nabiranje kilometrine prihranili pot navzdol grede.
Pri koči smo ocenili, da je vzhodno pobočje precej plitvo s snežno odejo, zato smo po cesti nadaljevali še do sedla in proti vrhu krenili s severa.
V začetku tedna je padlo kar lep zalogaj novega snega, ki pa ga odjuga še ni v celoti predelala. Treba je bilo delati svežo gaz. Mladi rod, ki nam sicer pogosto pobegne iz vidnega polja, tokrat ni imel te možnosti. Delo na čelu je bilo kar konkretno in nihče ni protestiral, ko je prišel na vrsto za umik z njega. Strmina je bila sem in tja tudi »spodobna« in cela skupina je do konca lahko ostala kompaktna. Nekaj zadnjih deset metrov do vrha smo odpešačili, saj na grebenu ni bilo dovolj snega za smuko.
Po prijetni malici na še bolj prijetnem sončku, nas je čakal spust v dolino. Uporaba izraza smučanje za to početje, bi bilo možno šteti za (nekoliko) pretiravanje. No, kakšen zavoj sem in tja smo seveda morali in uspeli narediti. Mislim pa, da jih več kot pet zaporedoma ni naredil nihče. Pa smo poskusili čisto vse: sončne in senčne lege, na planem in med macesni, bližje koči seveda tudi med velikimi in redkimi bukvami. Povsod se je udiralo za ped ali dve, še najbolje je šlo na (naj)večjih strminah, kjer pa je bilo tudi treba malo popaziti, da ni kaj pridrvelo za teboj.
No kakorkoli že, vsi smo se živi in zdravi prebili do koče Grigo. Ta je medtem oživela, tako da ni bilo več nobenega prostega sedišča »na terasi«, saj so do nje z motornimi sanmi pripeljali ljudstvu najljubše napitke.
Zaključek ture in pooblačitev sta sovpadala, zato se nismo preveč obirali in z veseljem oddelali še kakšnih tristo višincev po cesti, kar je bila ta dan edina prava smučarija. Kljub številnemu obisku je bilo na njej dovolj prostora za vse, tudi za naše vijuganje. Turo smo seveda kot vedno, najprej iz lastnih zalog, potem pa plačljivih, spodobno poplaknili.