Kredarica – iz Krme v Kot
Z avtom sem kolo odpeljal v Kot, nato pa parkiral v Krmi Pri lesi. Okoli dvajset čez šesto uro sem odrinil proti Kredarici ter nesel smuči še tudi po začetku snega pod Plešo, do kamor se tudi prismuča. Na smuči sem stopil šele malo pred Vrtačo ter jih za kratko snel samo dvakrat na strmih delih nad Zgornjo Krmo in kotanjastim svetom pod Kalvarijo (»ulice«). Nato pa lepo po mehkem po desni strani Vrha Snežne konte do Triglavskega doma na Kredarici. Med vzponom je bilo vseskozi oblačno in na koncu megleno, sneg pa je bil zaradi vlage zelo moker.
Na Kredarici seveda obvezna kava in klepet, ki se je kar malo zavlekel. Še dobro, ker se je počasi začelo jasniti. Malo čez enajsto sem odsmučal z vrha Kredarice direktno na sever skoraj čisto v Kotel. Nadel pse in tako do Staničeve koče. Od tam pa po sledeh predhodnikov ena samo spomladanska poezija po mehkem putrčku na trdi beli podlagi. Kljub temu se je na plazinah našlo tudi vse vrste dodatkov, od kakavovo temnih do lešnikovo svetlih. Predvsem v spodnjem delu je bilo slednjih malo preveč za dober okus. Se je pa dalo okus izboljšati, če si sledil smučini predhodnikov. To je dobro tudi v dveh delih, kjer je smučanje preveč pod steno Rjavine nevarno zaradi razpok.
Smuče sem snel pri studencu pod Rjavino. Nato je sledila eno urna »ta tečna« do kolesa ter mnogo bolj prijetna, pa čeprav za razvajeni zimski ritnici nič kaj udobna, petdeset-minutna pela s kolesom do avta pri Garažah.
Turo sem imel že par let mislih, spodbudo pa mi je dal Rok Medja, ki je turo brez klesarskega vložka opravil en dan prej. Njegov opis razmer in smučine pri spustu so mi še kako prišle prav.
Zadnja sprememba: 03.11.2018 ob 21:57
Poglej si še
Kačji jezik
Mangart