Trenutne razmere

Masovka

ned, 17. mar 2024

Aleš Rotar

Karavanke | Vrtača | Osrednja grapa

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.400 m

Ko vse ostalo odpove, je vedno pri roki Vrtača. Na ogled se postavi z različnih kotov, ima različne, vse lepe obraze in še kaj. Od povsod je ravno prav atraktivna, pa še navidez blizu je. In ne nazadnje: imel sem neporavnane račune z Y, vedno do sedaj je skok v ožini smuko ali skrajšal ali preusmeril na jug. Zato so me razveselile novice izpred dni, da je snežna odeja zgoraj vzhajala kljub regratu in blatu spodaj. Tako me je nedeljsko jutro v toplem, vlažnem vremenu zvabilo na skoraj prazno parkirišče, obetale sem si lep dan, malo manj na hard kot pred tednom na tritisočakih, čeprav vseskozi z Y v podzavesti. Vsaj zame resna tura.

Tam v amfiteatru med Palcem, Zelejakom in Vrtačo, kamor sem pridrsal po še zveznih smučinah, je idila kmalu trčila v realnost: v grapi in okoli njej se je drenjalo dvajset, morda trideset pešcev, tudi nekaj smučarjev. In pes, ampak ta je šel gor z zelo uvidevnima lastnikoma po centralni ali desni, diskusijo prepuščam ultrapoznavalcem ;-). Prva dva sta še uživala smučino po znosnih razmerah, jaz pa sem vdano gazil po vedno bolj razdrapanih stopinjah gor, v nišo pod cepinom in štrikom na vrhu. Skok je bil še pokrit, sneg pa z vsako minuto težji. Pa še ostanek plaziča izpred dni je popestril podlago.
Z vrha sem štartal v megli, ki jo je prinesel jugozahodnik, le tu in tam se je odprlo za trenutek, a podlage nisem dobro videl, čutil je tudi nisem prav dobro, pa še kaša se je vsedala na dilce. Predhodnik je pogumno odpeljal, vsaj dokler sem ga videl. Moje smučanje v *** sluzi je bilo bolj digitalno, nezvezno. Sprostil sem se šele pod ožino, kjer se je že začel kazati skok zaradi gaženja, brcanja, kopanja, tudi enega krajšega zdrsa itd... S pešci smo si šli medsebojno na živce, ko se grapa zasuče in postane širša, pa je že svetilo za ****. In tako vse dol do balvana, že malo cik cak med skalami in spodaj rišjem. Proti gozdu so snežne zaplate pojemale do dvojke... Pri koči Vrtača se stalijo še zadnje možnosti za najbolj tišaste..... Ostanek hoje do parkirišča je vedno odvisen predvsem od občutkov. Danes se ni vlekel, zadovoljen sem bil. Ne le zato, ker sem Y le zvozil v celoti. Bilo je fajn!

Eh, še ena prisrčna anekdota: na vrhu sem srečal tudi tri mlade Čehe, dve dečvi brez, smuči namreč, in mladec. Pozdravimo se in vprašam: Česki? On odgovori, yes, yes, I ski. In res je, pogumno, dobro in močno. Mladost, pa še dve občudovalki...