Komna ski resort
Z našim 13-letnikom sva si ta vikend rezervirala abonma na Komni. Kot turna smučarja sva bila v konkretni manjšini.
Prvi dan z Bohinja na Komno in naprej na Kal. Uporabna snežna odeja se prične oz. konča malo pod Peklom. S Komne do Kala vseskozi trdo in pomrznjeno, odjenjalo tudi popoldan ni praktično nič, takšne Lepe Komne ne pomnim. Na Kal dostopila v zadnjih sončnih žarkih in ga odsmučala v idilični kulisi sončnega zahoda. Da to pomeni, da bo zelo kmalu tema in da hitrih povratkov na Komni ni, v tistih trenutkih pač odmisliš. Zadnje atome svetlobe sva nato polovila pri spustu na Planino na Kraju in se v soju čelk vrnila na Komno.
Drugi dan čez Gracijo pod Vratca, kjer sva odvila levo pod Bogatin in se vzpela na sedlo med M. Bogatinom in Mahavščkom. V dereze sva se preobula že nekaj 10m pod sedlom, na sedlu sva potem pustila odvečno opremo in se po (dokaj vetrovnem) grebenu podala na vrh Mahavška. SZ flanka Mahavška je bila sicer trda, mestoma tudi ledena, a vsaj na oko dovolj grifig, da bi se jo dalo tudi odsmučat. Midva sva ocenila, da ima mlajši član odprave vseeno še kako izkušnjo premalo za tovrstno smučanje, enako za greben, pod težo naloženega nahrbtnika. Tako sva za trening greben odpikala v obe smeri, kar je bilo ravno dovolj težko, da je bilo zanimivo.
Smučanje na Govnjač nato fantazija v idealnih pomladnih razmerah. Čista uživancija. Po "kosilu" ponovno vpreževa pse in se podava v smeri Vogla. Do planote pod Podrto goro se nama je mestoma delala cokla, mestoma je bilo precej trdo, a kakih večjih zagat ni bilo. Prav tako ne v nadaljevanju do Konjske škrbine. Spust proti Žagarju, zaradi običajno precej pozne ure, ne postreže s kakimi presežki in tokrat je bilo podobno, a povsem spodobno. Trdo, a ne ledeno. Tudi prebijanje čez (pravi) Žagarjev graben do proge, ki se po njem imenuje, brez posebnosti, po progi pa presenetljivo lagodno, speglano in več kot dovolj snega povsem do parkirišča pod Voglom. To me je dejansko malce presenetilo, delovalo mi je, kot da je proga odprta.
Tisti, ki uporabljajo srenače, bi ob danih razmerah sedaj praviloma napisali, da so nujno in sploh neobhodno potrebni in da ture ni možno opraviti brez njih. No, midva sva bila oba brez, ob tem mlajši član še na zelo zjahanih psih, a srenačev nekako nisva pogrešala. Res sva pa pod vrhom Kala in 2x v prečenju proti Voglu v zaključku vzpona enostavno dala smuči v roke in tistih nekaj 10m preprosto odpešačila. Bolj preprosto in za moje pojme tudi bolj varno, kot mučenje srenačev (in sebe) v takšnih razmerah na smučeh...
Komna seveda nikoli ni bila in nikoli ne bo kak raj za freeride scene. Jo pesti čisto preveč hib za kaj takšnega. Z vidika, turno smučanje - kot gorniško doživetje, pa brez pomislekov lahko pretekla dneva ocenim kot najlepša v letošnji zimi. Kak kamenček v ta mozaik je verjetno dodal tudi moj sotrpin, ki se je oba dneva držal res odlično in brez kakršnihkoli dilem. Včasih se mogoče premalo zavedamo, česa vse so naši zanamci sposobni...
Zadnja sprememba: 25.02.2019 ob 09:19
Poglej si še
Hoher Sonnblick
na drugi strani Stola