Ko ptički na Gregorjevo obmolknejo
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 800 m
Eh, tale bo malo zatežena, ampak se mi zdi prav popisati tudi in predvsem take razmere.
Po sobotnem uživanju v Karnijcih sem se #mibohinjcisrediraja (trinajstmescev zima traja ;.)) namenil na Vogel, na goro, ki jo imam za nekako domačo in znano. Oprema malo bolj light and fast, srenači in whippet palica z oklom namesto železja. Pa ta lahke Camox, da se žvau ne matra na trših črnih Ripstickih. V mrzlem jutru sem na Zadnjem Voglu, snega malo, a trd kakor kamen kost in prav lepo gre zadaj proti Vratom. Nič sledi, le dve stari špuri iz smeri Šije, pa krpljarji so lepo shodili do velike skale, da se lepše cucka. Potem pa poiščem prehod proti zahodu. Lepo gre, takoj ven iz dolinice na srenačih in kot bi mignil sem za robom, eno poličko prenizko. Ok, bom lepo po hrbtu našel cik cak… naivec. Ja, ampak med rušjem, snega je malo, premalo, da bi pokril zelenje. Sicer vejevje pride tudi prav, ko lomastim okoli glave (kota 1580) in ravno, ko se mi zazdi, da sem s tahudga ven, pogledam v prav nagravžno brezno. Z abruš, ne abruč tehniko sem nekako s pomočjo vej preštamfam prek in končno v dolino naravnost pod vrhom. Vogel gleda kot spod čela, en ogromen nagraužen plaz je šel kakšen kakšen dan, dva prej dol, ko se je kot kaže sprožila ali opast ali naložena kloža. V senci je trdo, srenači komaj prijemajo v salonitke in v sistemu dolcev proti zahodu od vpadnice, tam, kjer je običajno promenada, se moram potruditi ob prehodu iz nadstropja v nadstropje. Če ne bi videl, ne bi verjel: vrtače imajo na vhu skoraj opasti. Pri prehodih prek strmih stopenj ob stopicanju na treh zobeh srenačev pride oklo zelo prav, mirni živci pa tudi. Veter, ki je nanosil sneg in ga oblikoval z jugozahoda, čez greben med Voglom in Vrhom krnic, je v tem delu Peči ustvaril prav zanimivo, trdo, gorsko kuliso. In pošteno zabelil turo. Kakšnih deset metrov pod grebenom, garniranim z napihano ledeno opastjo, tudi s prestopanjem s srenači ne gre več. Kapituliram ali lepše: modro se odločim obrniti. Smuka po salonitkah je naporna, zahteva natančno postavljanje robnikov, saj nikoli ni celotna dolžina v stiku s površino. Zahteva pa predvsem predvidevanje, kje je kljub soncu še trdo in kje je past, kjer je nanos novega speštalo v gnilec. Po prehodu na 1600 metrih se sprostimo vsi, jaz, smuči in Vogel (?). V sončni dolinici pred planino zaključim svojo dokaj nepričakovano pustolovščino in koš izkušenj. V pomladno dolino, med telohe, se po Žagarju spustim na smučeh do konca zadnje strmine, potem malo na silo in na koncu peš, za pomiritev in za poslušanje ptičev. Na Gregorjevo ptički res pojejo, a gore so še zelo zelo zimske. Predvsem pa jim je povsem vseeno za žvrgolenje….
Zadnja sprememba: 13.03.2023 ob 23:23
Poglej si še
Grintovec iz Kamniške Bistrice
Pol(ikl)inik nein Danke