Trenutne razmere

Kanada, Britanska Kolumbija - 1. del

sre, 7. feb 2024 - ned, 18. feb 2024

Bogdan Jamšek

Drugo | Gin Peak (1803 m), Obalno gorovje (Coast Mountains), Britanska Kolumbija, Kanada

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 850 m

Obisk Kanade se je kuhal več let. Razlogov zanj je bilo več, v prvi vrsti predvsem spoznavanje novih krajev in smučarskih ciljev. Preko zahodnega dela obeh ameriških kontinentov poteka široka gorska veriga, katere skrajni del je Obalno gorovje (Coast Mountains), ki se razteza od Yukona na Aljaski do Britanske Kolumbije. V slednji že skoraj dve desetletji kot gorski vodnik dela Kamničan Klemen Mali. Pred leti se je preselil v manjši kraj Squamish, ki leži na koncu zaliva (fjorda) kakšnih 70 km vožnje do Vancouvra in od koder je še kakšnih 60 km do znanega (olimpijskega – 2010) smučišča Whistler.
V Squamishu smo najeli (Airbnb) prijetno hišico, v katero smo prispeli po 27 urah potovanja (od vrat do vrat), od tega smo bili 12 ur v zraku.
Prvi dan smo sprva namenili počitku in spoznavanju okolice. Že od doma smo zadnje tedne spremljali vremenske razmere in s presenečenjem ugotavljali, da je tudi to področje zajel topli val. Kasneje smo izvedeli, da je sprva deževalo celo do 2000 m višine in da je pobralo veliko snega. Kasneje se je nekoliko ohladilo in do cca 1000 m višine je zapadlo nekaj novega snega. Sledila je še malo bolj konkretna ohladitev in temperature so bile že zimske, nikakor pa ne na nivoju slovesa teh krajev. Tako zanič zime ne pomnijo. Snega je vsaj za pol manj kot pretekla leta.
Z deveturno časovno razliko smo se kar dobro ujeli. Odpravili smo se v olimpijski nordijski center, precej podoben naši Pokljuki na višini okoli 850 m in si za cilj izbrali 1000 m višji Gin Peak. Tura, ki bi bila po karakteristiki podobna kakšnemu vrhu v Karavankah (Dovška baba, …) se je pokazala za večji zalogaj, kot smo načrtovali. V gozdu je bilo snega malo, vendar smo se nad gozdno mejo (med 1200-1400 m, mejo nekako zrinili na smučkah. Višje je snega dovolj, čeprav je podlaga zaradi sesedanja snega in talnega plazenja ob odjugi precej neravna.
Vršno pobočje je razvlečeno, ponekod celo malo navzdol, tako da smo morali, ker smo šli bolj »na easy«, že začeti pogledovati na ure. Ob vstopu v območje, kjer seveda plačaš parkirnino, moraš izpolniti obrazec in napovedati, kdaj se boš vrnil z napovedane ture in listek pustiti na vidnem mestu v avtu. Področje moraš absolutno zapustiti do 16:30 ure, sicer tvegaš, da bodo sprožili reševalno akcijo.
Vreme nam je šlo na roko in tik pred spustom se je celo prikazalo sonce in nam omogočilo cca 600 višincev dobre smuke, nekaj celo v »ta pravem«. Ponekod nam je težave delala skorja oz. napihanec. Še kakšnih 200 višincev smo telovadili po gozdu, potem pa smo smučkam »dali prosto« in jih nataknili na nahrbtnike ter odkorakali v dolino.
… se nadaljuje