Trenutne razmere

Kaj mi bo Copacabana....

pon, 5. apr 2021

Aleš Rotar

Julijske Alpe | Kreda | Južno pobočje na rob pod Kredo

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m

So taki časi, da je od rekla svet in dom ostal dom. Za krmarje to pomeni preštevanje mnogih, priznam, možnosti, ki smo jih, spet priznam, nekoliko zanemarili, odlagali v nedefinirano prihodnost… Pred leti sva jeseni z drago v nekem oblačnem, rosečem dnevu lebdela med rušjem in macesni na potki od Dednega Polja na Laz, čez Rob pod Kredo in od takrat me je nekako vleklo tisto lepo pobočje s tremi vdolbenimi ponvastimi dolinicami. S Slatno sem pred leti začel zapise na netu, soseda pa se je izmikala. V nedeljo je dozorel čas za to turo: Kreda, by fair means. S praga čez polje in na Vornčkojco, potem pa kar na Vogar, lahkotno v La Sportivinih supergah za trail. Na gornjem Vogarju se začne strnjen, trd in za hojo prav primeren sneg, hajd do Blata, pri Starih stopah sem namreč ugotovili, da prečka poletne poti ni ravno pametna. Na Blatu opazim sledi, hmmm, kot s Pariz Dakarja. In jim sledim, še vedno v supergah, vsa oprema s pancarji vred na hrbtu in res sem hitro mimo Planine pri jezeru na Dednem Polju. Snega je nad Blatom še vedno ogromno, vse je zalito, posmučano in prehojeno. Tudi zvoženo, sledi motorja so vidne do Dednega Polja!?

Na planini se končno preobujem, s previdnim očesom in na zemljevidu preverim, ali se pričakovana GPS sled ujema z naravo. Previdno se začnem vzpenjati v labirintu smrek, jelk in macesnov, malo zapleteno, a zanimivo diagonalno med 1600 in 1750 metri proti robu nad Kredo, vem, da moram prej poiskati vhod v eno od dolinic, najbolje vzhodno. Z malo cikcaka, srenači in intuicije mi uspe najti očarljive macesne, še celo očarljivo rušje, ker je pač večinoma pod snegom, in kmalu sem na vršnji flanki. Na vrhu drevesne meje stoji star, velik, dvoglavi macesen, zadnji stražar, nad njim je le nebo. Slabih pet ur in na vrhu sem, samo možic gleda ven, vse drugo pa je na debelo pokrito s smetano, praznično. Nikjer nikogar, nobenega glasu. Raje bi tole delil s prijatelji, tako nadzemsko je.

Z vrha kar ne morem oditi, ne vem, kam naj gledam, oči iščejo še nepresmučane linije, znana pobočja in vrhove. Gore so večne, sneg je neskončen (Protect Our Winters!). Fronta, ki se počasi plazi prek krnskega pogorja in okoli Kuka, me spomni, da moram domov. Posebej previdno nastavim kamero, ta spust si bom res zapomnil, sneg je fenomenalen. V zgornjem plitvem žlebu, skoraj half pipu, sem že dodobra ogret, med macesni v strmih prelomih na robu evforije, spodaj, v ciljnih gosto posejanih smrekovih vrtacih pa izkoristim še zadnje metre za zavoje, a moram kar paziti, da me ne zanese. Na planino prismučam zadovoljen in ja, mogoče so tam zgoraj ostali najlepši zavoji sezone.

Vse ostalo, čudovito zasnežen gozd do Blata, drsanje ob omehčanem robu ceste, pa celo hoja iz Suhe, od Kamrce v Fužino so minili rahlo evforično. Čez Bukovske gore piha kot pri norcih, naberem še telohe in ob treh sem na kosilu, pohana piška, krompir, solata, pa pir! Nabralo se je skoraj 28 kilometrov in 1650 višincev gori doli. Yesss, #alwaysgoodtimes.

Ja, res je: ljubo doma, kdor ga ima. Eh, Spličani so to zapleli malo drugače: Ča će mi Copacabana, Akapulko i Pariz, kad ja imam svoji barku, kad ja imam svoju malu, tamo je moj cili svit…. No ja, tam ni snega….