Jalovčev ozebnik
Obpoldan v soncu in 4 stopinjah plusa parkiram na koncu ceste v Planici. Spokojnost neverjetna, saj ni tekaških špur in zadihanih uporabnikov. Belina kamorkoli pogledaš. Občutek pričetka zime podkrepijo zasnežene smreke. Res prečudovito.
Predhodniki zgazijo 10cm svežega snega do doma v Tamarju, tako da psi vse od avta dalje hitro tečejo. Vmes si mrmram “prvi bodo zadnji in zadnji prvi” v upanju, da vsaj nekoga ujamem, da v popoldansko telesno vadbo vključim tudi glasilke.
V gmajni me padajoč sneg hladi in hitro sem na vstopu v ozebnik. Vmes si o prvem jutranju paru, ki je vlekel špuro ne mislim ravno najboljše. Ampak kaj, ko za Nejca strmina pomeni šele previs, Jurij pa očitno ni prav drugačen. Malo več teže na roke, parkrat psi zdrsnejo, pa super ego ne trpi, saj ne potegnem položnejše.
Ko v strmini sestopim na čevlje se takoj pokesam za slabe misli. Hvala fanta za stopnice! Brez njih bi bil vsak korak v sedaj že 40cm cevcu mučen, tako kot je moral biti za vaju pred štirimi urami. Na sredini ozebnika se srečamo in se veselo pozdravimo. Onadva že iz Jalovca. Rana ura zlata ura. Ko končno pridem do vstopa v Kamin pogledam na uro in se odločim, da je čas za prekinitev vzpona in pričetek spusta.
Zadnje pol ure čelado namesto sončnih žarkov nežno božajo drobne snežinke, ki pa med pripravo na smuk izginejo. Smučanje ni povsem idealno, saj je sneg nekoliko težak in spodaj v izravnavi že rahlo oskorjen. Je pa za današnji datum več kot odlično. Predvsem pa nas je bilo vsega skupaj danes na celem pogorju zgolj devet. Štirje na Kotovem sedlu in pet v ozebniku.
Aleluja kakšna srednje aprilska sreda.
Zadnja sprememba: 18.09.2022 ob 08:57
Poglej si še
Večerna poslužbena
Zimska idila na aprilski dan