Pojdi na glavno vsebino
Dodaj opis razmer
Trenutne razmere

Invazija - drugi del

Miha Debevc

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.300 m

Viševnik ni neka gora, s katero bi se ravno hvalil turni smukač, ki da kaj nase. Mu je pod častjo, da bi na dolgo in široko besedičil, kako jo je osvojil in kako briljantno je prašil po njenih pobočjih.

Gora je v nekaj desetletjih zgubila ves čar, saj jo kot za šalo naskakujejo trume nedeljskih turistov in drugih, ki se po naključju znajdejo na Rudnem polju nevedoč, po kaj so tja sploh prišli, in, ker so že tam, nato čredno odtavajo po prvi snežni sledi, ki se na njihovo presenečenje konča na vrhu. Fascinirani nad svojim življenjskim podvigom ponosno usekajo dva do tri sebčke pred kuliso zasneženih gora, jih objavijo na frisbuku (FB) in tako povzročijo – kot bi dejali ekonomisti – multiplikativne učinke, kar prevedeno v smukoturni jezik pomeni, da se bo že naslednji teden turistična biomasa, pod katero bo ječal Viševnik, podvojila, morda celo potrojila. Skratka, vzpon na dotično goro je postal tako banalno trivialen in vsakdanji, da je dosegljiv že prababicam s hojco, pradedkom v vozičkih, mamam v salonarjih, manekenkam z ličil polnim neseserjem kot tudi otročičkom, ki še dobro shodili niso.

V starih časih pa je Viševnik veljal za hudo resno goro. Tako je baje v alpinistični srenji nekdaj veljalo – morda je tako še dandanes -, da vsak, ki lastnonožno zmore nad 2000 višincev zimskega vzpona, prejeme za nagrado eno ali več pik. Ko se je teh in onih za druge plezalske dosegljaje nabralo za spodoben kup, je marsikateri zagnani plezalec vandral na najvišje himalajske planine.

In Viševnik tako poleti kot pozimi seže nekaj čez 2000 višincev! Torej, kar je nekdaj na Viševniku zmogel cvet slovenskega hribolazništva, planinska udarna sila in ljudski ponos, elita, ki je v tujih deželah osvajala najvišje vršace in nanje zasajala slovensko trobojnico, zmore danes nepregledna množica naključnih mimoidočih, ki takole bajdevej (spotoma) za dobro urico skoči na vrh, se malo pofotka, nato pa izletič zaključi s pico in drugimi kulinarčnimi dobrotami v restavraciji na Rudnem polju. Natakar pa je šele tisti, ki jim pove, da je gora, ki so jo osvojili, Viševnik.

A v sili še hudič muhe žre in slično storita tudi Ž&M, ki robantita čez onega in edinega tam zgoraj v nebeških višavah, da se kljub božji dobroti in neskončni ljubezni ne usmili ubogih turnih smukačev in jim ne nasuje poštene mere bele opojnosti. Kamorkoli se zazre oko, pod 1700 višinci ne ugleda smučabilnega snega. V takem slučaju pa, skleneta Ž&M, je priročen tudi Viševnik.

Vse, kar je Domen zapisal o dopoldanski invaziji, sta Ž&M doživljala tudi popoldne, ko so mase klasičnih hribolazcev sopihale proti vrhu in se valile raz njega. Verjetno so vsi želeli pokuriti energetske presežke, ki so se v vampih akumulirali ob dobrotah na božični večer. Sneg je bil že jako zvožen in zaradi prijetnih temperatur rahlo težji, zato je bilo potrebnega nekoliko več smukoturnega vložka za elegantno izpeljavo levih in desnih okljuk veleslalomskega sloga.

Da pa Viševnik le ni tako nedolžna krtina, se je izkazalo med štepanjem zavojev na vršni flanki, ko je na presenečenje Ž&M mimo njiju proti Konjšici pribrzel snežni plaz konkretnih dimenzij. K sreči v njem ni bilo smukoturnih potnikov. Ž&M torej opozarjata: pred smukoturo natačno preberite navodila o lavinski vrvici, žolni, lopati, sondi in ABS bisagi, o tveganju in neželenih učinkih smukoture se posvetujte z zdravnikom GRS ali pogrebnikom!

Za vas sva v lepem dnevu uživala Živa in Miha

  • drveči plaz izpod vrha Viševnika

Zadnja sprememba: 25.12.2019 ob 21:02

Povej naprej:

Poglej si še

Ojstrnik - drugi in tretji del

Ojstrnik - drugi in tretji del

Karnijske Alpe | Ojstrnik | na sever
Marijana & Marko
Ojstrnik

Ojstrnik

Karnijske Alpe | Ojstrnik | na sever
Mana & Marko

KOMENTARJI

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...