hudičevo pozabljeno področje
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Včasih se večina planetov poravna. Danes so se, zato sredi dneva parkiram kilometer pred rampo v Zadnji Trenti. Ta zadnji kilometer je cesta ledena in težko prevozna.
Škrbino za Gradom imam v mislih že več sezon. Težava "primorske" smuke orientirane na JV je v količini snega. Pred 14 dnevi sem posnel dobro fotko s 43 serpentine vršiške ceste. Snega je tudi še po dolini Zadnja Trenta veliko, peš se udira do jaj..., posebej še te dni, ko so temperature previsoke. Sredi zime je področje pod Pelcom nad Klonicami zelo plazovito, spodaj je več tras plazov in odločitev, kdaj se pognati v breg je potrebna tehtnega premisleka. V teh količinah snega, ko je bil Vršič tako dolgo zaprt, je za nas iz osrednje Slovenije vožnje z primorske strani, kot bi se peljal v Heiligenblut...
Opisi smučanja s Škrbine so zelo redki, je bil pa večkrat tam pokojni Igor Zlodej (zato tak naslov). Drugih opisov jaz nisem našel, lep opis imajo avstrijski avtorji v njihovem vodniku alpinističnih spustov v vzhodnih Julijskih Alpah, katere soavtor je tudi nam precej poznan, Robert Zink.
Igor je izbiral druge variante pristopa in smučanja. V veliki meri po markirani poti pod Špiček in naprej do Škrbine.
Spodaj, ko sem zasukal severno, (desno) v strma pobočja proti Pelcu nad Klonicami je teren povsem nepregleden. Nikjer ni nobene steze, še stečin živali ni. Gmajna je tako strma, da se večkrat od vrha prikotali kak kamen in je vzdušje še bolj tesnobno. Približno 250 višincev sem smuči nesel, višje je tudi v gozdu dovolj snega. Po, v nulo poglihani plazovini pristopim v ključ smeri, strma grapa je plezljiva, a z vso opremo, nad njo se spet spravim na kože. Izredni valoviti tereni se kar ne nehajo, do pod Škrbine, kjer se še enkrat preobujem v dereze. Škrbina za Gradom je v opasti, a s težavo le uspem zlesti na ošiljen rob, kjer ni prostora niti za "odtočit". Kopljem polico, da se vsaj za smuko lahko varno pripravim . Zadaj, daleč spodaj je zatrep doline Bala. Smuka s Škrbine v precejšnjo strmino (150m) je neugodna. Čez moder led je nekaj cm mehkega nasutega, suhega snega, ki ne drži dovolj.
Nižje je vse bolj mehko, strmi deli so lepo predelani in se ne udira več kot kak centimeter, kjer pa ni strmo je premehko.
Spodaj je grapa strma do 45 st., a je podlaga lepo smučljiva, le zgornja plast se popa v težke, mokre kepe. Prismučam do 1200 metrov, nižje, po strmem, kopnem gozdu grem z derezami. Spodaj v dolini nataknem nazaj kože, peš ne naredim niti dva koraka.
Celo turo nisem videl nikogar, razen enega psa v dolini in enega gamsa, ki me je opazoval z vrha Malega Ozebnika
Nekaj številk; 1500 v.m. dolžina je 18 km, max. naklon do 45 st., 4 ure in pol z vsemi kolobocijami večkratnega snemanja in natikanja opreme.
Zadnja sprememba: 03.04.2021 ob 21:20
Poglej si še
Še je smuka, ampak gnila
Od ledišča do poletnih temperatur