Haute Route
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.252 m
Tako imenovano »visoko pot« smo načrtovali že za lansko leto, ko so bile snežne razmere precej boljše kot letos, vendar nam je korona preprečila vstop v Švico. Letos so se ukrepi vendarle sprostili, tako da smo stvar zagrabili, čeprav vremenska napoved po enem mesecu jasnega vremena ni bila ugodna. Ampak mi se ne damo. Rojstnodnevnega darila ni lepo zavrniti, sploh če je to od žene.
Ko te vodi nekdo, ki je uspešno pripeljal kliente iz najvišje gore sveta, zraven pa še njegova boljša polovica, ki je bila večkrat proglašena za alpinistko leta, te logistika, navigacija in varnost ne skrbita. Bolj so me skrbele težavice, ki lahko v šestih dneh stvari postavijo na glavo (morebitni zobobol, krči, izruvana vez, odtrgana kanta, …) ali kot se je nekomu (ne iz naše skupine) zgodilo eno uro po štartu prvega dne, ko se mu je smučka odpeljala neznano kam v dolino.
Za en teden smo se popolnoma odklopili od slabih novic (korone, ukrajinske vojne, volitev in raznih »fejknjus«). Tudi slab signal na nekaterih predelih je pri tem pomagal.
V kombiju smo se proti Chamonixu odpeljali poleg vodičev še pet Slovencev, v Franciji pa sta se nam priključila dva Angleža in člani druge skupine.
Prva dva dneva sta bila sončna, ostali štirje bolj ali manj prekriti z oblaki, iz katerih je naletaval sneg in ustvarjal meglo. En dan je kljub impregnaciji poskrbel za cokle na kožah. Za premagovanje razdalj in strmin smo uporabili vse tehnične pripomočke, od srenačev, derez, cepinov in vrvi.
Koče so bile ponekod ogrevane samo v jedilnici, sobe pač ne. Smo pa s svojimi telesi dovolj segreli sobe, ki so bile na koncu pod kovtri celo pretople. Mokro perilo smo obešali vsepovsod po sobi. Neprijetne vonjave mene osebno niso kaj dosti motile, ker imam še vedno omejen vonj zaradi korone. Tako, da se je korona vsaj za nekaj izkazala kot dobra. Perilo se razen prvih dveh dni ni kaj prida sušilo, zato sem zjutraj nase natikal bolj vlažna oblačila, po turi pa jih zamenjal s suhimi. Če so smuči bile shranjene zunaj koče, se je znalo zgoditi, da so slabo očiščene čeljusti na vezeh zamrznile in tako nisi mogel vpeti pancerja. Vsi smo bili soglasni, da je bila najbolj prijetna koča Dix, kjer smo med drugim doživeli mali rock koncert ob spremljavi električne in navadne kitare ter klavirja. Večina koč premore tudi kavče, ki pridejo kar prav po naporni turi.
Večerje so imele tri hode (juha, glavna jed in sladica). Pivo in voda seveda nista poceni, sta pa nujna. Pivo zaradi užitka, voda pa za rehidracijo. Najbolj znana jed je švicarski »rosti«, ki smo si jo včasih privoščili, da smo lažje dočakali večerjo. Na željo so nam pripravili tudi sendviče za na pot, ki sem jih kompenziral s snickersi in frutabelami. Zajtrk je vseboval vse od muslija, jogurta, kave, čaja, mleka, soka, sadja, kruha in vsega kar sodi nanj. Zjutraj smo lahko termovke napolnili z vročim čajem za na pot. Tako da, lačni in žejni nismo bili.
Za osebno higieno je bilo po kočah poskrbljeno različno. WC in kopalnice so kljub obilici snega v okolici večinoma brez vode, tako da se vsak znajde po svoje. Tisto malo vode za umivanje zob smo pa že kje našli. No, vsaj WC papir je bil na razpolago.
Spanje brez čepkov ali s čepki za ušesa zna biti kar neprijeten del noči, odvisno od posameznika. Kar se tiče polnjenja telefonov, fotoaparatov, suuntov, garminov in podobnih elektronskih pripomočkov, so kapacitete vtičnic omejene, zato je smiselno imeti s seboj kakšen »powerbank«.
Še nekaj besed o smuki. Bilo je vse od odjenjanega snega, pa tudi grifig na osenčenih delih do suhega pršiča. Lepa pela v omehčanem snegu je bil spust v soncu proti jezeru Champex, pa tudi iz Rosablanche proti koči Prafleuri. Najboljša je bila kratka in sladka v suhem pršiču pod kočo Vignette. Ta si brez dvoma zasluži petico. Je pa veter čez noč opravil svoje in suh pršič zbil do te mere, da si moral iz ofenzivne prestaviti v defenzivno držo, sicer si hitro napravil kakšno salto. Tudi prostrana zaprta smučišča nad Arollo so zadovoljila naša pričakovanja. Ker snega tudi v tem delu Alp ni v izobilju, je nekajkrat zaškrtalo pod smučmi, ampak brez hujših posledic. Najbolj zoprn del so bile prečke na jezerom Dix.
Čeprav vremenska napoved ni bila ugodna, nam je uspelo osvojiti dobršen del zastavljenih ciljev. Žal nam ni uspelo osvojiti Pigne d'Arolla in legendarnega spusta v Zermatt, tako da nam ostane še nekaj dolga za v prihodnje. Držali smo se pravila »safety first«. Vzrok za to, da se nismo povzpeli na vrh Pigne d'Arolla, naj bi bilo premalo snega na ledeniku, pa tudi »špaltne« in slaba vidljivost. Spust v Zermatt naj bi bil prav tako nevaren zaradi slabe vidljivosti in s tem slabo vidnih ledeniški razpok, ki so delno prekrite z novo zapadlim snegom. Smo pa v zameno dobili smučanje v pršiču, kar sploh ni slabo. Po vrnitvi v Chamonix je sledil sprehod po trgovinah, večerja in žur v pivnici, skupaj s tretjo slovensko skupino, ki jo je vodil Matjaž (Jerry). Tako je bil letošnji Haute Route pretežno slovenski. Družili smo se še s skupino iz ZDA in nekaterimi drugimi, s katerimi smo se srečevali na poti in v kočah. V Chamonixu smo srečali še eno ekipo z angleško govorečo zasedbo, ki jo ta teden vodi Miha Habjan.
Na koncu je najbolj pomembno, da smo varno in v enem kosu prispeli nazaj domov, brez zdravstvenih in tehničnih težav. Kljub temu, da nismo osvojili vseh želenih ciljev, je bila bistvo tega nepozabnega potovanja odlična družba, ki smo jo sestavljali: gorska vodnika Tina in Tomaž (Jaka) ter klienti Andrej, Eric, Franco, Matej, Matjaž, Tjaša in moja malenkost ;-)
Zadnja sprememba: 09.04.2022 ob 09:20
