Grossvenediger 3666 m
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.700 m
Grossvenediger 3666 m
Vitalova ideja o tem cilju mi je bila takoj všeč. Po vseh turbolentnih dnevih, ki so jih ozaljšali od spomladanskih temperatur pregrete in od polne luna napumpane hipertečnobe, bi bil en višinski »sprehod« pred skorajšnjim koncem turnosmučarske sezone prav dobrodošel. Vendar se s termini nismo mogli uskladiti.
Magnet dobre vremenske napovedi je bil močnejši od (pre)obložene praznične mize in proti poldnevu sva se z Alešem lahkoto odlepila od nje. Na žalost le v dvoje, čeprav je sprva kazalo drugače.
Kakšne tri ure vožnje je do parkirišča nad Hinterbichlom. Taksistka nama je za dvesto višincev zaračunala kar dvojno tarifo, kar pa je izdavila šele, ko sva se že peljala.
Do križa pod Johannishutte sva prečkala kar precej snežnih plazov, v katere je pomešano precej zemljine in lesovja. Ne dosti manj kot desetkrat je bilo treba za po nekaj metrov sneti smuči.
Čeprav je bilo že pozno popoldne, je sonce neusmiljeno žgalo v pobočje nad kočo in po ojužnjeni špuri, kjer pa so kože lepo prijemale, sva z le enim slojem dolgih rokavov na sebi prišla dobrih sto metrov pod »defregerco«. V senci pa so bili srenači in dodatno oblačilo takoj dobrodošli.
V koči je bilo le kakšni dve desetini gostov. Gospodar je kuhinjo že pospravil, vendar se je na dnu sklede še našla ena porcija juhice, ki sva jo družno pohlastala.
Po zajtrku sva še malo zadremala, saj je bilo na nebu še nekaj jutranje koprene in ni kazalo preveč hiteti.
Nekaj čez deseto sva bila na vrhu. Špura je bila pretežni del poti pomrznjena in le na začetku tudi malo poledenela. Tudi na vrhu je bilo skoraj brezvetrje in tako sva se lahko malo dlje naslajala ob lepih panoramskih pogledih, vse dokler glava ni začela opozarjati, da je čas za spust. Zračni tlak na vrhu znaša vendarle samo še okoli dve tretjini dolinskega.
Prvih sto višincev sva odsmučala po trdem in suhem snegu. Pod smučmi je hreščalo, tako kot to mora. Naslednjih približno dvesto metrov predstavlja »ravnina« do prvega preloma ledenika. Na povsem levi strani je bilo kar dobro smučljivo. Sonce je očitno prejšnji dan nekoliko omehčalo sneg, voda pa je izhlapela in tako je nastala neka polmehka preperina z malo skorje na površini, ki pa ni ovirala zveznega vijuganja.
Potem sva smučala povsem pod steno Rainerhorna. Tam je sonce že začelo opravljati svoje delo in skorja je ravno prav popuščala, da noge niso preveč trpele. Odločila sva se za Vitalovo in Miševo varianto spusta in odsmučala po levem robu zelo dobro zalitega ledenika in naslednjih petsto višincev je bilo kot na smučišču, … no ja, vseeno tudi že malo zvoženem. Sledilo je nekaj »simpatičnih« prehodov oziroma zožitev »smučišča«, kjer se ledenik konča in prevesi v kombinacijo strmih travnikov in kamnitih pobočij. Za konec pa je sledilo še malo smuka in nekaj ročnega poganjanja do zaslužene rehidracije pri Johanisshutte. Za spust v dolino sva od križa dalje izbrala levo varianto, ki se je do mostu končala z le enim snemanjem smuči. Sicer je bilo po pri tem nekaj »rodea«, a pri dva kilometra spusta v pomladanskem času in pri več kot dvajsetih stopinjah temperaturne razlike v le dobri uri in pol, drugega niti ni bilo pričakovati.
Skratka zelo lepa tura, škoda le, da sva ostala brez družbe.
Zadnja sprememba: 23.04.2019 ob 19:18
Poglej si še
Od okna do okna
K2990 na severozahodnem grebenu Scharecka