Pojdi na glavno vsebino
Dodaj opis razmer
Trenutne razmere

En resen dolg dan za en resen dolg....

Aleš Rotar
Julijske Alpe | Podrta gora | SZ pobočje ob razu

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 550 m

Pravi krmar ima vedno nekaj načrtov v glavi. In poleg tega kakšno prav iracionalno željo. Pred leti, ko so Gore ali Peči bile še Himalaja naših mladostnih sanj, je prav posebno mesto dobila Podrta Gora. Okovana v led in pokrita s snegom, s pridihom nedostopnosti in vpletena v ogrlico gora nad Bohinjem, je bila magnet za naše avanture, zimska prečenja, mrzle bivake, trepetanje ob plezanju po izpostavljenih grebenih in epska gaženja. Takrta nisem mislil na strme smučine, Podrta in drugi vrhovi so imeli predvsem prepade.

Z leti sem videl tudi drug obraz, presmučal marsikaj, a Podrta se je vedno izmikala, pa tudi aktivno branila (…https://www.snezak.si/razmere/ze-triiiiiiideset-let.html). Ob tem pa jo spremljam z oken naše hiše, posebej severno stran z idelano flanko. Idealno, razen pristopa in razmer…., pa temna strmina iz mladosti. Pa je prišel spet marec in nemir, kdaj bom končno odkljukal ta cilj, ampka v stilu....

Tokrat me je vzemirjala že zvečer v soboto, ko se je obdala z meglico, okoli venca gora pa s pahljačo zahajajočih žarkov. Zjutraj si je nadela srebrno auro, ko sem pil kavo in z očmi iskal prehode skozi Ražnovo Suho. Opustil sem dolgo pristopanje z Vogla, ne nazadnje bi rad videl tudi, kje bom smučal nazaj. Zgodaj zastavim po ledenem Žagarju, na približno 800 m pa zavijem na lovsko pot, ki pelje na planino za Migovcem. Hitro mi postane jasno, da gredo smuči na nahrbtnik, kmalu zatem pa na povsem ledenem, s plazovino prekritem pobočju tudi oba Quarka v roke… nisem ju vzel zaradi tega, a hudičevo sta mi pomagala. Na robu doline izpod Migovca se skozi poležano gosto bukovje na 1000 mukoma pretolčem do plaznice. Ogromna je, zorana nekaj metrov globoko in hitro spoznam, da od daleč lepa belina ne bo prav prijazno smučišče. Z derezami gre hitro gor in po dveh urah sem pod Migovcem, kjer ni več grud, polomljenega drevja in skal, tri plaznice sem prehodil in končno sem bil na smučeh. Videz 5 cm pršiča je prekril povsem poledenelo podlago, še s srenači sem imel na kick obratih kar veselico. Me je pa razveselila subtilna sled smučine, lepo vtisnjena v pred dnevi že odjenjan sneg. Nad planino na 1600 sem odvil pod Mohor, snega je bilo že več in tudi podlaga pod njim ni bila več ledena, pa spet sem se držal sledov, ki jih je pustil kakšen zelo izkušen in v teh krajih domač smučar, kakšen Jaka (?). Podrta me gleda spod čela, opazujem sence in strukturo snega, od daleč se vidijo napihane plošče. Kot bi me odganjala, spodaj led, bukve, plazovina, tu pa senca in robovi odtrgane klože. En srenač se spunta in moram nekaj deset višincev nazaj. Vsaj vidim ga, kako leži ob špuri. Samota je bila navdušujoča, a priznam: razveselil sem se štirih, ki sem jih od daleč opazoval na poti s Komne proti Konjskemu sedlu. Hitim pod ostrogo in poiščem najvarnejšo linijo, naravnost navzor prav ob robu vršnje piramide. Je strmeje, kot v sredini flanke, a tja niti ne pomislim. Ko začnem peš se kloža predira, od časa do časa drži in je trd škripavec, potem pa kakšna ped pršiča. Veter je res imel tu zabavo, skale, ki so v senci, so še vse ofrajhane. Dobrih deset metrov pod robom se ustavim, zgoraj visi še polmetrski rob odlomljene klože in karfjolast napihan pršič, poleti je tu nekakšna plošča. Ob vršnjem skalnem otoku sem upal najti prostor za štart, pa nič. Na srečo najdem še višje neko nišo, ki jo je veter izdolbel ob skali pod vrhom Podrte. Zadnjih dvajset, trideset metrov je strmih, sploh pa zidec te štartne hišice in brez Quarkov bi težko zlezel gor. Rob stene pa je osončen, deset metrov nad menoj, Mali Vrh gledam že dol, ko se nervozno naštimam, mraz je, da se mi koža lepi na kovino.

Strmino najprej presmučam z očmi, po svojih sledeh vidim, kje je kakšna vrsta snega. Prvih sto višincev v globoki senci se izmenjava vse: plošče, pršič, zastrugi in smučanje ni tekoče. Malo nad ostrogo severnega raza, ko strmina popusti pod 40, pa je sneg enakomernejši in gre bolje: malo suhega snega, malo klože, ki se ne predira. Z olajšanjem in užitkom odvijugam dol na sedlo z Mohorjem in priznam: res dobro se mi zdi. Končno, ampka prav prijazna pa nisi….

Dol proti planini ob sledeh je eno samo veselje, sonce je pršič že potegnilo skupaj, odvijugam na rob, kjer je še sonce in ne piha več tako močno. Čas za kavo in rogljiček…. Potem me hitro zazebe in smučam dol, do plaznic, čeznje mukoma, malo pluženja, malo drsenja, ob robovih pa tudi nanizam nekaj zavojev. Neprestano sledim svoje jutranje stopinje, iščem odtise derez. Ups, tole pa ni moja dereza, ima pet krempljev spredaj. Tale lokalc se je torej že zbudil in šel od Meli proti Migovcu, nekje na 1400. Kot kaže, se je okoli moje sledi ustavil in vohljal, se prestopal… Oprezam na vse strani, potem pa se hitro spravim dol, do roba bukovja, zlezem gor čez dvometrski rob plazovine, smučke na nahrbtnik, stroje v roke in z derezami pospešim dol po gozdu. Hitro odpikam po lovski oziroma tam čez plazovino v gozdu pod spodmoli. Slišim zamolklo ropotanje smuči v Žagarju in prav vesel sem ga. Na robu Žagarja, kjer se popoldne valijo trume in gladijo leden sneg, grem spet na dilce in do dna. Pol ure zatem izpred hiše gledam celo turo, Podrta še vedno mrko gleda, ampak zdaj bo drugače. Nisi bila ravno prijazna, še medveda si mi poslala na koncu, ampka je bil spet #alwaysgoodtimes. Mislim, da se bova še videla…

Tura ni za vsakogar, 1500 višincev, samo za izkušene trenirane krmarje, če pa si zaželite res divjine in prvinskosti, voila…

PS: ocenil bi nekako kot Jalovčev ozebnik, le vstop zgoraj je malo strmejši, kakšnih 45 stopinj in ožji. Pa faparce so tudi v snegu, saj je Podrta podrta.

  • Večerna zapeljivka.
  • Jutranje vabilo.
  • Ledna tehnika nujna!
  • Plaznica, srhljivo.
  • Kuku, se pokaže za robom Planine pod Migovcem.
  • Druga plaznica, pa še dolga bo....
  • V senci za robom te čakam...
  • Pogled iz štartne niše, žarek bi prijel z roko.
  • 3,2,1 dropping....
  • Eno samo navdušenje....
  • ...in eno samo veselje.
  • Samo za lokalce...

Zadnja sprememba: 08.03.2021 ob 21:31

Povej naprej:

Poglej si še

Pomembna je tehnika, ne dolžina. Pa je res?

Pomembna je tehnika, ne dolžina. Pa je res?

Julijske Alpe | Kanjavec | iz Krme
Anže Čokl
Potniški terminal Zelenica

Potniški terminal Zelenica

Karavanke | Begunjščica, Veliki vrh | Osrednja grapa
Uros Ilic

KOMENTARJI

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...