Trenutne razmere

Družinska na Kanjavec

pon, 29. mar 2021 - sre, 31. mar 2021

Tadej Maligoj

Julijske Alpe | Kanjavec | iz doline Zadnjice

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m

Kislo se zarežim, ko Mohor z roba Prehodavcev zakliče navzdol, da že sliši nazdravljanje. Nekaj časa sem ga še uspel bremzati, potem pa ni več zdržal in je odfrčal z dvojno hitrostjo po bregu navzgor. Najprej nas je nesramno pustil zadaj, zdaj pa še zajebava.
Ampak on ni tak. Kar sliši, je res. Okoli Bivaka na Prehodavcih številna družba občuduje sončni zahod in namesto pozdrava slišimo 'Koliko vas pa je?' Trije viška nas sprva vse spravi v neprijeten položaj, a punce se takoj skrčijo in nam odstopijo en boks. Ko se jaz četrti zrinem v sosednjega, pa ne doživim najbolj prijaznega sprejema. Nimajo vsi vodniki iste kulture bivanja po bivakih. (Naslednji dan mu je malo žal in se odkupi s hrano.)
Sedemindvajset ljudi, ravno toliko nahrbtnikov in še enkrat toliko parov prešvicanih pancerjev. Štala. Vse do jutra ne zaspim in sočustvujem s piščanci baterijske reje. Veličastno jutro zabriše slabo voljo prečute noči. Polna luna bledi nad Zadnjo Lopo, ko sonce izza Triglava meče marelične žarke proti Jalovcu. Bivak se prazni in četice izginjajo prek belega horizonta. Nam se nikamor ne mudi. Napad na Kanjavec je jutri, danes imamo aklimatizacijo.
'Pejmo kle gor, kva ti misliš?' pokaže Mičo nedolžno z roko na desno stran doline. Mladinca sledita fotru brez ugovarjanja, meni je vseeno, kam gremo. Damo gor srenače? Spet neddolžno: Ne, po moje ne. Čez petnajst minut z derezami in cepinom grizemo belo ploskev, ki se nam postavlja pred nosom vse bolj pokonci. To se smuča?! Ja, se. Po prvem zavoju začutim zaupanje v nogah in potem gre po bregu z vriskanjem iz zavoja v zavoj. Sneg je za malenkost preveč zmehčan in odrinjene kepe letijo prek smuči, a to samo dviguje adrenalinsko razpoloženje: Kdaj se plazenje spremeni v plaz? Malo Špičje — kljukica.
Pod skalo si nakapljamo čutarice s snežnico in zlezemo še na Zadnji Vogel na drugi strani doline. Ker uživamo dan in se nam res nikamor ne mudi, smo tu že pozni in nam gnilec ne nudi več prave opore. Spet uporabimo dereze in cepin. To pogosto menjavanje opreme je že kar stalnica naših izletov. Vsekakor je bolje nabirati prakso v sončnem vremenu.
Mika me spust po grabnu pod Veliko Zelnarico, po Malem Špičju se mi nič ne zdi prestrmo. A ko pridem na vstop, ugotovim, da je pokrit s trdo skorjo in se mu odrečem. Spustim se pod Mlako pod Vršaki. Spet strmina, po katerem se vali plaz, čim zapelješ na sneg. Uspejo mi štirje lepi zavoji in dron, ki brenči nad mano, da spustu redbulovski občutek. Zasvojljivo.
Danes bo bivak manj obljuden. Sušimo se na popoldanskem soncu, kuhamo večerjo, čakamo sončni zahod. Delati nič. Gledati na obzorje. Uživati v trenutku. Vpijam vsak sončni žarek posebej in spravljam v zalogo za naslednje dni obljubljenega lock-downa. Vsaj za jutri si moram s flajštrom zalepiti lica, da se mi na video konferencah ne bodo usta režala do ušes.
Še eno jutro s perfektnim vzhodom, že kar malo dolgčas. Ko se javim na prvi sestanek, ne upam vklopit kamere. Pospravljali bomo kasneje, gremo zdaj še na ta Kanjavec. Zanimivo mi je opazovati pokrajino Hribaric, ki jih poznam v kamnitem reliefu. Prepoznavam skale, ki so zakrivale moje jutranje počepe. Postajam planinec ali kaj?
Malo više se naučim še ene spretnosti. No ja, pravila. Če nabijaš s smučko od strani v breg, ta prej ali slej odleti z noge. V nekaj sekundah se ustavi tam, kjer smo bili pol ure prej. Klinac! Ponovi vajo. Drugič šibam v breg še hitreje, da pravočasno stopim na greben in ujamem signal. Nov sestanek. Do vrha jih je potem še nekaj. Sreča, da imam tako strpno družbo.
Na Kanjavec prihajajo z vseh strani in ob spustu mi je jasno zakaj. Kraljevska smuka! Ujamemo ravno pravi trenutek preobrazbe, ko sneg nudi najboljšo podlago za zavoje. Gremo še enkrat?!
Pospravljanje kocnov, pometanje bivaka, zapiranje oken. Vprašanje, kdaj pride naslednji, zdaj ko se ne sme več? :)
Spust v Zadnjico je za sladokusce. Na Zeleni grivi je z vsakim metrom več pasti gnilobnic, ki čakajo v zasedi in grabijo za smuči. Kar naprej lovimo ravnotežje. Z veliko poguma se prebijemo okoli vogala na Čez dol. V Zadnjiškem dolu pa iskanje zaplat med plazovino do končnega dejanja — slalomiranja med bukvicami prek Široke proda. S čelado, jasno. Skoraj vse do avta na 900 m nmv.
V avtu koncentrat tridnevnega švica štirih decev. Se preoblačimo? Ma kaki. Samo oken ne zapirat.