Trenutne razmere

Divja

sob, 9. mar 2024

Aleš Rotar

Severno-Tirolske Apneniške Alpe | Rechter Fernkogel

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.500 m

Divja je Wildspitze, druga najvišja gora v Avstriji. In divje je bilo zjutraj, ko sva se s prvim vlakcem pripeljala na ledenik. Skupaj z guidi, nekaj klineti in par drugimi turaši smo gledali v s soncem ožarjene trgajoče se oblake Foehnstaua, kristale suhca, ki ga je 12 stopinjam minusa primerno mrzel veter, čez 70 naj bi vleklo, nosil naokoli. Hitro nam je bilo jasno, da danes ne bo vrha, ostala je dilema, kam. Za vrh mi je bilo žal, spodnji del, 1500 m spusta po Taschachfernerju sva s Tjašo pred leti odpeljala v lepem srenu. Letos se je vršnji ledenik kazal v lepi luči, lepo zafrajhan, v dolini pa veliko suhega snega na dobri podlagi.

Divje je pihalo, ko sva po sosednjem ledeniškem jeziku Mittelbergfernerja gazila, mlela in se mučila med zastruženim globokim suhcem. Dve uri in dobrih 500 metrov kasneje sva na ski depoju, dobrih 100 metrov pod vrhom rezervnega cilja Rechter Fernkogl ugotovila, da je to to. Na drugo stran, na levi Fernkogel prav pod vrh Soldenskega smučišča, jih je šlo ducat v gosjem redu. Za nama so po najini špuri udobno prikruzali le še štirje lokalci, oberšef je ugotovil, da je naprej "zu g'ferlich", nama pa se je zdelo tudi nesmilseno skoraj vodoravno prečiti do naslednjega vrha. Raje sva jo jadrno pobrala na deviške planjave. V visokih gorah, na položnih ledenikih in vmesnih stopnjah je potrebno dobro brati sneg in risati šuro. Kar lepo sva krmarila, malo vijuganja, malo matranja z dolgimi zavoji v utapljajočem gostem suhcu, pa kakšen padec za začimbo, ko hinavec vzame smučko. A kaj bi to, celo pri potiskanju navzdol na koncu ledenika so nama veter, sneg in gorska scenarija na polno pumpali adrenalin. Kakšna kulisa, kakšna atmosfera!

Na stiku s presentljivo adrenalinsko izpostavljeno, čeprav položno Fluchtpiste vrezano med skale, sva bila zadovoljna. S turo, z najinimi odločitvami in z opremo. Zdaj pa res lahko gremo tja... Zadnjega jurja v dolino, vedno bolj s soncem obsijano in toplejšo, je bila smuka en sam lep dolg iztek. Še ko sva pogledla nazaj iz doline, sva bila osupla, kakšne so gore, lepe, divje. Pa niti enega drevesa....

Divji pa je bil tudi dan: ob dveh iz huba v Lescah, ob osmih na prvem vlakcu, ob treh nazaj na Kasspaetzlih in ob devetih doma. Vedno znova se z veseljem spomnim, kako me je pred veliko leti nekaj metrov pod Martin Busch Hutte pod Similaunom v sosednji dolini, dvanajst kilometrov od Venta, ogovoril lokalni mladec, ko je zazijal v moje prašne pancarje: "Ti imaš pa res rad smučanje!"