Desno in levo od ponorelega sveta
Cesta na Vršič ni splužena prav do konca:), tako da najprej malo ogrevanja v senci, potem sva pa pri Erjavčevi koči zavila desno proti Vratcom in bila kmalu na soncu. Nadaljevanje proti Vratcem in naprej proti Slemenovi špici brez posebnosti. Ob 12h je bila obsijana samo zadnja strmina, tako da je zanimivo vprašanje, ali vrh dobi kaj sonca, ko je dan najkrajši.
Z vrha sva odmučala nekako proti lokalnemu minimumu in tu je bil edini pršič za ta dan.
Iz Vratc sva začela previdno, a je bilo vse v v redu, podlaga pa delno predelan sneg, napihanec in skorja, ki je (v glavnem) držala.
Ker je bil lep dan, sva se na prelazu Vršič (včeraj 1613 m) odločila, da greva še proti Sovni glavi, vzpetino med Poštarskim domom in Prisojnikom. Usmerila sva se proti stenam Prisojnika, potem pa malo menjala smučanje v gozdu in dolgem splazenem kanalu. Strmina je kar konkretna, meni se je zdelo blizi 40 stopinj, čeprav je verjetno bolj 35. Kanal je bil splazen sorazmerno enakomerno, tako da smuka je bila prav v redu, je bil pa občutek malo neprijeten (zato ocena varnosti 2). Po kar lepih 500 vm sva prismučala do velike plazovine in z nekaj sreče in spretnosti sva se jih skoraj v celoti ognila po levi in prišla na cesto pri Koči na Gozdu. Ob vračanju sva se na kratko ustavila še v Mihovem domu.
Zadnja sprememba: 31.01.2021 ob 16:36
Poglej si še
Bolj meglen kot Kosmat
Old school