Deliverance na Poreznu
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.000 m
Po prelepem vikendu in v nebo vpijočih razmerah sem si zamislil zelopoznopopodlansko hitro turo, pa še polna luna je grozila. Že v sensi ležeči rovti okoli Jureža in na grebenu Ratitovca zadnji žarki so poskrbeli za kuliso. V Dawn riderja anorak, čelno svetilko in nekaj malenkosti, čelado kar na glavo, pse na dilce in šprint. Ata pri Jurežu je ravno šel na sprehod in me spodbudno pobaral, kam pa kam. Travniki so bili povsem ledeni, sneg trd kot kost in do potoka sem bliskovito kar prinesel dilce. Po temnem gozdu je bila bob steza vzorno ledena, na travniku sem dal gor še srenače. Pokimam zadnjemu dohajajočemu, mi deluje bolj kot lovec. Sledovi so kazali, da je bilo dopoldne lepo, pozneje, popoldne v senci pa so bile dereze obvezne. Kingpinovi srenači so bolj ubogi in na sredini rovta, ki je bil v mraku bolj strm, kot sem ga imel v spominu, se mi smučka odpne, do vrha ajd na rame, previdno brcam s konicami čevljev v poledenelo površino. Skrbi me, kako je višje. Na robu travnika vidim nekaj smrek, tam bo dober prostor. Ne samo zame!! Naenkrat vidim sledi domačina. Kar zajeten je moral biti, če primerjam svoj pancar in njegov odtis. V štartni hišici, kjer sem odvrgel opremo, se je tudi on prej zleknil, nedolgo tega. Previdno oprezam, levo desno gor dol. Vrh odpišem, mrak se spušča in nič me ne mika lomastenje. Vidim, da gre sled prek travnika zložno dol, ravno v smeri potoka. Bliskovito snamem pse, na srečo ne lajajo ;-). Odvijugam, celo uživam in si mislim, da dilce ropotajo po salonitkah, ni vrag, da ga ne odženejo... Po bob stezi in prek potoka s slabim občutkom, v klanček nazaj v stilu Jakova Faka in po trdem rovtu do ceste, prav do avta. Uf! Medo, I'll be back! Kljub vsemu #alwaysgoodtimes. Eno zvezdico za občutek varnosti je vzel led, drugo medo.
Zadnja sprememba: 20.02.2019 ob 00:01
Poglej si še
Cima bella
(Bombastičen naslov)²