Trenutne razmere

D PRFEKT TRN

pet, 1. apr 2022

Ali M Traven

Sinjajevina | Test | Volčji Hrib

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 508 m

D PRFEKT TRN

Hja, dragi moji, kaj naj vam rečem? Spet moram orati ledino. Prefural sem že hudiča in pol ampak čedalje bolj me je glodal črv dvoma – sem že dosegel tisto? Kako naj povem... TISTO, k čemur vsi übersmučarji stremimo – POPOLN ZAVOJ! In bolj ko sem premleval, bolj se mi je odgovor izmikal...

Sčasoma sem ugotovil, da 77 in več stopinjske grape ne ponujajo več pravih izzivov. Pa previsne vesine, kamnite gredine, travnate rampe – vse odkljukano. Tudi basanja po premnogih žlebovih, kuloarjih, kaneletih in kanelonih se človek zasiti. Da raznorazne *rinne sploh ne omenjam... »A riže sam se najeo u vojsci«.

Čas je bil, da storim korak naprej. Korak k popolnosti. Korak k popolnem zavoju. Kdor me pozna, ve, da se zadev lotevam zelo študiozno in z veliko trme (ko si nekaj vbijem v glavo, grem na glavo). Najprej sem si po skrbni izbiri omislil dve novi serviserki (strokovnjakinjo za drsne obloge in specialistko za kante). Potem sem preštudiral ogromno literature, a sem hitro ugotovil, da samo to ne bo dovolj. Rabil sem pomoč umetne inteligence. Superinteligence.

V Algolu (ni kraj ;) na hitro spišem rekurzivno kodo, ki jo s pomočjo snažilke v Novi Gorici v drugem poskusu (ne morš verjet, najprej je USB ključek tlačila v COM port) uspem zagnati na mašini. Arctur-2 je mlel celo noč in proti jutru izpljunil številke. Začuda rezultat ni bil 42, bil je pa blizu. 46.35181, 14.17242. Na prvi vrg uča so mi bile številke znane, da ne rečem domače. 46, 14 – zelo znano, to mora biti nekje v Karavankah. Ko sem doma podrobno preučil, se je pokazal pravi hrib. Volčji hrib! NEVERJETNO! Presmučal sem že pol zemeljske oble (a bogami i nezemeljske ;), razmere za popoln zavoj pa kar na domačem dvorišču!?

Popolnoma pripravljen in našutan že zarana krenem čez polje, zadaj za Trato, mimo Donata in skozi Peyton do izhodišča. Vreme ni bogve kaj, začetek je kilav, vse prhko in mokro (grozljivka), udiralo se je do jajc (pa ne zato, ker je toliko snega, ampak zato, ker imam tako kratke noge). Nad gozdno mejo se končno odpre in prikažejo se prostrana pobočja Volčjega hriba. Lepo je, lepo! Navzgor hodim povsem sproščeno, saj sem popoln kick-turn že izvedel (Brda, 2013). Z ekipo tovorimo več parov dil, za vsako razmero svojo (od sulic preko gravelkarc do plohov) plus še klopco, da se bom končno enkrat na vrhu gosposko urihtal.

Pod vrhom, kjer se zadeva postavi konkretno pokonci, si privoščim koromačevo okrepčilo in zamenjam majčko. Še samit-puš. Nataknem srenače, za vsak slučaj sem imel v ruzaku tudi firnače (ki pa jih nisem rabil, ker letos več kot leto dni starega snega pač ni). Povzpnem se na prostrani vrh, ki dominira nad okolico. Krasni razgledi na vse strani, sam vrh pa je povsem spihan in gol. Na klopci se počasi urihtam, potem ogrevanje in raztezne vaje (fazanov let ipd.), da se mišice aktivirajo. Ponovno preverim razmero - V stran travnata, J stran odjužena, S stran pa klasični TPG (trdo, poglihano, grabežljivo – oziroma, kot bi rekli poznavalci, grifig oz. grifik oz. grifić – ker po vrhu je bilo vseeno že malček mehko).

Za test najprej z GS sulicami zarežem po JZ flanki. Popoldansko sonce je opravilo svoje, je že odjuženo. Sicer mi uspe ujeti lep maslen levi zavoj, ampak to ni to. Sulice oddrsavajo, ni popolno. Morala rahlo pade... Ponovno na vrh in prešaltam na ripstick 106 plohe. Dile optimalno zrihtane, natančno je nanešenih več slojev maže, zapeglane in posnete "u piko", zadaj napete na 0,5 spredaj 1,5. Kante nabrušene pod kotom 93, pobrane z diamantno pilo... ni da ni. Serviserki sta se odrezali. All-in!

V zahajajočem soncu stojim naježen na vrhu S flanke. Povsem sem osredotočen in tudi fokusiran. »Ali, to je TO. TUKAJ in ZDAJ« mi govori notranji glas. Globok vdih... in izdih... in... štart!!! Poganjam po travah, sprva gre počasi, potem vstop čez manjšo vehto na strmino, pridobivam hitrost in se mentalno (in tudi duševno) pripravim na zavoj. Obvezno levi! Vzdržujem popolnoma uravnotežen položaj, s telesom nagnjen naprej, rahlo pokrčena kolena, enakomerno obremenjeni obe smučki. Potem pa... močan nastavek, zarežem v levo, smuči se upognejo, material se odzove, pospeški so neverjetni. Dile grabijo in ječijo, čas se ustavi, prestopim v drugo dimenzijo. Centrifugalna in centripetalna sila se izničita, gravitiram navzdol. Wau, RAZODETJE - TO JE TO!!! Perfect turn - vedno levi! Občutim totalno popolnost, trenutek traja in traja... KATARZA!

Počasi se vrnem, spustim smuči, spodaj me v zasedi pričaka cukajoči odjuženec (ljubkovalno : cukjati) in priklanjajoč se ustavim. Bravurozno odpeljano! Pogledam nazaj na hrib – v snežno belino je zenovsko vrezan lok - popolna krožnica z radijem točno 17m, v svoji dovršenosti tako popolna, da bi v vsaki točki lahko potegnil tangento, pa ne bi sekala krožnice. POPOLN ZAVOJ! Noro. Zajame me veselje, pridružita se mi serviserki, objemamo se, trepljamo, jokamo,... šampanjec, konfeti, ognjemet! Čist divje!

Objeti se počasi vračamo nazaj domov, vmes obredemo vse gostilne. Proti jutru utrujen odklenem domača vrata, obrišem dile, jih pobožam & poljubim in postavim v kot. The perfect turn - odkljukano!

Ampak tu je že nov izziv na seznamu - popolno pečen kos mesa!
Adijo rip-stick, pozdravljen rib-steak! Ob letu osorej!

Samo za vas sem se predajal popolnosti,
Traven M. Ali aka "Mr. Perfect"
#born2ski-forced2work

PS
Morebitnim ponavljalcem sporočam, da je zadeva popolnoma neponovljiva. Žal. Popoln zavoj je v popolnosti izveden in ga kot takega ni možno ponoviti. No, za tolažbo ostane sicer še neugledni desni zavoj, za katerega pa vsi dobro vemo, da v turnosmučarski srenji ni čislan in je po kvaliteti daleč za levim. Druga liga pač. Uporablja se ga le v skrajni sili, za ustavljanje na ledeni podlagi (npr. pred parkingom za Zelenico).

Pa še to - zaradi razburjenja sem pozabil klopco na vrhu. Poštenega najditelja prosim, da mi jo dostavi na Večno pot 70.

Popolnost smučanja je seveda za 5 zvezdic, varnost pa sem dal 3, ker te na izhodišču mimogrede lahko zbije avto.