Čisti presežek ali poezija smučanja
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 570 m
Že na začetku prejšnjega tedna in po poročilih o dobrem smučanju na severni strani Rodice mi je padla ideja, da bi bila okolica Raskovca prava izbira (15 cm pršiča, ki je potem padel s petka na soboto, je bil potem čisti presežek). Ker me mikajo novi pristopi, sem po karti (pa tudi po poročilih predvsem Roka iz prejšnjih sezon, da se tu tudi smuča dol) naštudiral okviren "track" na Raskovec naravnost gor s spodnje ceste, zahodno mimo Gradovca.
Cesta proti Suhi je prevozna do kakih 570 vm, približno 1-1,5 km od odcepa z glavne in od tu dalje gotovo še nekaj časa ne bo. Tako smo šli letošnja standardna ekipa (Janez, Marjan, Rok, Rudi) in pa še Klemen. Stvar je spodaj kar kompleksna, v gozdu so ustrmitve, ki jih na karti seveda ne vidiš, tako da smo že tu enkrat nesli smuči, pa tudi usmerjalo nas je kar precej bolj proti vzhodu. Potem pride prvi plato in neverjeten pogled, ko se pred nami dvigne praktično stena Malega Raskovca. Čas seveda teče in tu je kljub zgodnjemu štartu ura že 12. Po platoju potem malo gor/dol desno in po strmem kuloarčku proti drugemu platoju. Sledi kratka dolina in deprimirajoč pogled globoko dol v konto (vsi ostali pogledi seveda fantastični), kamor bi se morali spustiti in potem nadaljevati po dolini med Raskovcema in Rodico (kasneje se je od zgoraj pokazalo, da bi lahko prečili desno in izničili več kot polovico spusta). Ura je 14, tako da nas kar potegne levo v prečko proti grebenu Malega Raskovca.
Tu večini ekipe bolj ustreza nošnja smuči, meni pa gre precej bolje na smučeh. Tako potegnejo naravnost gor na greben in potem na vrh Malega, sam pa vlečem dolgo diagonalo okoli Malega Raskovca po nekakšni rampi, za sam izhod za nekaj metrov tudi snamem smuči, potem pa naprej naokrog in ravno na rob izhoda doline izpod Rodice. Na vrhu Velikega sem okrog 16h. Po dolini so sveže sledi izpod Rodice in na vrhu Matajurskega vrha ravno vidim, kot sem pozneje zvedel, Roka z druščino.
Vsa ekipa se dobimo na sedlu med obema vrhovoma, časa za izmenjavo vrhov ni, in potem odsmučamo dol proti Planini Poljana. Vstop čez rob trdo spihan, a "fajn grifig", potem pa poezija strmega smučanja na Poljano. Zadnji spust na Poljano, ki se mu tisti, ki gredo na Matajurskega, izognejo, je strm in odličen. Hoja in potem nekaj vzpona s planine nam je že muka, naprej po gozdu pa spet odlična smučarija na trdem snegu z 10 cm pršiča povrh. Tako je vse do ene 1000vm, naprej po cesti pa še precej časa nekaj poprha. Cesta ima sicer že kako prekinitev. Janez je tam, kjer zgornja prečna cesta naredi par serpentin, smučal naravnost dol po posekah in odprtem gozdu in brez problemov dosegel spodnjo cesto, če bi se kdo odločil za to varianto.
Zadnja sprememba: 09.03.2021 ob 13:23
Poglej si še
Dopoldanski Porezen
Pršič, plazovina in žir