Čez Lipnico na Špik in ob sončnem zahodu navzdol
Po dveh letih in nekaj dneh so se razmere in vreme ter družba poklopili tako, da smo znova zaorali proti belim vršacem visoko nad Krnico. Cilj smo vsled plazovne (ne)varnosti prvič spremenili že na dostopu, drugič pa, ko smo prišli nad gozdno mejo. Tako smo jo ubrali proti Lipnici in Špiku. Na Lipnico smo se s škrbine povzpeli na greben čez debelo kložo naravnost navzgor in mimmo opasti ter po grebenu do vrha. Ko smo se naužili razgledov, smo se spustili nazaj pod škrbino ter se zagrizli še v zadnjo strmino na vrh Špika, kjer nas je hitro ohladil močan SV veter pomešan z ledenimi kristali.
Smučarske razmere so bile zelo mešane. Prvi metri z vrha so bili na izpostavljenem mestu zelo ledeni, naslednjih 100 višinskih metrov do škrbine pa je bil zbit svež sneg z občasno skorjo. Od škrbine do balvana je bilo vsega po malem: pršiča, zbitega svežega snega pa tudi trde klože. Od balvana do gozdne meje je bil prvovrstni suh sneg, pravi pršič, kjer smo vriskali kot zmešani. Od gozdne meje do Krnice pa bogato zalito, vendar pogosto skorjasto in mestoma ledeno. Pri turi s skupaj 1860 višinskimi metri spusta (štartali smo na 3. ovinku Vršiške ceste, končali pa na izhodišču pri mostu za Krnico) in takšnimi razgledi ob sončnem zahodu, smo smučarsko manj ugodne metre ter nekaj plazovno kompleksnejših situacij hitro pozabili.
Več informacij
Zadnja sprememba: 03.11.2018 ob 21:57
Poglej si še
Veter ali sapica?
Hajnževo sedlo