Božanski nasmeh Monte Rose
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.950 m
Vrhovi Monte Rose so priljubljen zimski in spomladanski cilj turnih smučarjev, saj te žičnice ponesejo na 3200m. Ko žičnice prenehajo delovati (enkrat po 1. maju) in se tudi koče zaprejo, pobočja samevajo vse do poletne sezone, ki se prične okoli 22. junija. Umetno zasnežene proge, se na srečo, dolgo upirajo soncu in je vzpon možen še dolgo po zaprtju smučišča.
Avto smo pustili na parkirišču v zaselku Orsia (kilometer pred koncem doline v Stafalu), pod postajo žičnice. Smuči je bilo treba nesti cca 20 minut ali 100 višinskih metrov do prve postaje žičnice. Naprej po umetno zasneženi progi, s krajšimi prekinitvami zaradi pluženja ceste, do zgornje postaje žičnice Gabiet. Od tam naprej po poti proti koči Orestes, kjer smo prespali v zimski sobi (ležišča za 3-4 osebe, plinski kuhalnik, peč).
Naslednji dan naprej mimo koče Mantova (tudi zimska soba) do odprte koče Gnifetti. Po tekočem okrepčilu (cene primerne helikopterski dostavi) naprej po gladkem ledeniku (razpoke varno zalite) na Piramide Vincent in spust nazaj do koče. Našteli smo 12 gostov v koči, ki sprejme 176 ljudi.
Tretji dan vzpon na Zumsteinspitze in spust po isti poti v dolino. Razmere za smučanje so bile najboljše med 4000 in 3000 m. Višje je bilo malo skorje, nižje pa solidno smučljiv gnoj. V treh dneh se je spodaj, zaradi vročine, pojavilo še par krajših prekinitev. Kakorkoli, so za konec sezone, 3400 vm smučanja, 2 štiritisočaka, kičasto vreme in dobre razmere opravičile dolgo vožnjo v dolino Gressoney...
Zadnja sprememba: 04.12.2019 ob 13:39
