Trenutne razmere

#BohinjChallange Tek prek brd....

ned, 21. feb 2021 - tor, 23. feb 2021

Aleš Rotar

Julijske Alpe | Soriška planina, Šavnik | Direktna na planino za Malim vrhom

Julijske Alpe | Mesnova glava | Na Glavo

Julijske Alpe | Soriška planina, Šavnik | Na Vrh Bače

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 500 m

... je stalo v razvidu prvega smuškega prvenstva pred natanko 100 leti, ki se je vršilo v Bohinju.

Ob 100 letnici prvega državnega prvenstva, ki se je vršilo od 13. do 20.2.1921, smo povabljeni obeležiti ta pomembni jubilej, tekajoč, sankajoč, drsajoč in skakajoč, pač v skaldu s programom tekme. Ker sem po preučitvi razmer ugotovil, da od petih disciplin navedenih v lepem povabilu (glej sliko 1!) meteorološka situacija, pa tudi kineziološka kondicija pišočega krmarja zapovedujejo tek prek brd pred umetnostnim drsanjem, sem se nemudoma odzval vabilu. Toliko bolj, ker sem ob zloveščih štiricah v opozorilih o nevarnostri plazov poskrbel tudi za družinski mir.

Tako sem se prvega dne hrabro odpravil z zgodovinske spodnje postaje Koble by fair means na Šavnik. Ta ni bil fair, pokril se je s klobukom vrhnjih 100 m, me namrazil in navlažil ter zaslepil, zato sem odkrmaril po kratki strmi flanki proti Bači in potem po gozdu proti družinski, po njej na poskok proti vrhu Koble in potem dol, občudujoč skriti vrh v sicer sončnem dnevu. Nameraval sem skozi strmo hosto direkt na planino Za Malim vrhom, kjer sem sicer že pred časom krmaril po globokem pršiču, a zdaj nisem tvegal izgubiti se, tako kot se je deveti udeleženec prve tekme: Inž Lovrenčić iz Zagreba je bil edini, ki je "na progi na Dobravi zablodil in odstopil", kot so zabeležili kronisti. Smuka je bila sicer prvovrstna, samo malo je peklo, ker to ni bilo to.

V nedeljo sem se v pomladanskem soncu trudil na naslendji eksotični cilj, primeren duševnemu miru spričo 4ce, pa tudi smuškotehničnim zahtevam: Mesnova glava. A ne kjerkoli: mikal me je strm gozd, ki se vzpenja po robu točno na vzhod. V breg je šlo kar naporno, a ob obljubljajoči strmini sem našpičen prigazil v najlepšo štartno hišico daleč naokoli. Peli so tički, sonce je žgalo, jaz pa sem jadrno vijugal med macesni. Noro dobro, vratca so postavljena na gosto, pa še nizke veje zožajo hodnik. Vem, zakaj nosim čelado! Na spodnji laz Konjščice sem prišel nasmejan, kot že dolgo ne. Prek osončene Uskovnice je šlo po maslu, ne le kot po maslu.

Tretji tek je sledil v torek: spet by fair means na Šavnik: ta je bil tokrat tak, kot se šika. Po strmem bukovem gozdu je letelo, kot na najboljših slalomskih progah. Samo vratca niso rapid gates, postavljena pa so tudi, kot bi jih Gips aka tata Kostelić sadil. Noooorooo! Ne le v pršiču, ko se tam jagajo otroci Aktivne mame, tudi v prekristaliziranem nevemkakobirekel bivšem pršiču je fantazmagoričen, kot piše pisec bazičnih besedil. Ako me ne bi klicalo kosilo za družinsko mizo, bi jadrno odkljukal še eno rundo.

Vse tri jurje prvovrstne smuke posvečam 100 letnici prvega državnega prvenstva, #BohinjChallange. Daljnoročna je bila vizija prvih krmarjev!

Po mojem je že takrat bilo #alwaysgoodtimes.

Zdaj je pa konec z drevesno sezono!