Assumption is the mother of all fuck ups ;)
Naslov ture mi je izpred nosa speljala :) spoštovana kolegica Barbara. Zategadelj sem si pač morala izmisliti novega. :)
Domneva, da ima cesta proti Viški planini vsaj nekaj snega se je sprva izkazala povsem na mestu. Na smuči smo namreč stopili takoj pri avtu, parkiranem ob glavni cesti. V nadaljevanju pa je postajala vse bolj podobna ljubezenski zgodbi. Saj poznamo, začnejo se s polno zanosa, pričakovanji, hitro utripajočim srčkom in podobno. In ko se že skoraj vidiš na konju, se pravi na tistem ostrem levem ovinku polnem snega, pride prva kopnina. Pa druga...pa tretja...in potem skorajšnji mrk. V ljubavnih storijih je to nekaj pričakovanega, najbrž. Za smučarja pa umanjko snega pomeni, da bo hodil peš. S Tomom sva sicer vzpon na smučeh uspela opraviti po vseh možnih trakovih snega in listja. Vsi trije pa smo polni upanja čakali, kaj bo ponudila zaključna strmina na cesti. Vam povem, splača se vztrajati, v iskanju snega in ljubezni.
Pod Viško planino torej stopimo na zvezen sneg, najprej rahla čofta, nad planino pa odpuščeno na trdi podlagi. Višje zavijemo v žleb, sprva na smučeh, zatem kaj kmalu postane precej trdo, a ne poledenelo. Malo smo bili prepozni in smo sonce pač zamudili.
Na njegovem vrhu nataknemo nazaj smuči in oddrsamo po levih pobočjih proti Škrbina. Srenači obvezni.
Škrbina nas pričaka v brezzvetrju in razgledih za oči orositi.
Žal pa je tudi domeva št. 2 padla v vodo. Fanta sta bila sicer povsem zadovoljna, da je bil vstop v grapo (torej spust v smeri Zajzere) povsem poledenel. Sem poskušala najti vsaj mm možnosti, ni šlo. Zajzera je vedno prelepa in pušča prijetne spomine, danes pa je bila povsem tiha in mirna. Skoraj spokojna. No, saj tudi na "naši" strani smo se, kot edini obiskovalci lahko naužili miru.
Na spustu smo imeli ni da ni razmere. Manjkala sta samo pršič in skorja. Zatrep pod Škrbino je bil fino zapihan in je šlo odlično. V grapi nekaj trde in nekaj napihane podlage (v soncu najbrž lepo odpuščeno). Gozdič nad Viško planino pa mešanica rodea, gnilca in stare, zdrsane podlage. Ta je bila še najbolj optimalna.
Cesta pod planino pa...no, za kolo povsem ok. :)))
Turo odsvetujem, saj potrebuje vsaj pol metra novega. Če pa že greste...rana ura, zlata ura. Okoli 11h namreč sonce izdatno nažiga v Koštrunove špice od koder se cedijo in ornk ropotajo plazovi južnega snega. Danes se sicer do glavne grape niso pripeljali. Ob še večji otoplitvi pa je to povsem možno.
Aja, v bistvu je love story uspela...za nagrado smo vseeno posmučali kakih 1050 višincev.
Nasmejali in lepo se imeli Tom, Brane in Darja.
Zadnja sprememba: 02.01.2023 ob 21:38
