Pojdi na glavno vsebino
Dodaj opis razmer
Trenutne razmere

416. in razmislek o zgodbah

Aleš Rotar

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m

Kmalu nad Klinom me je razposajeno nasmejan mladec pozdravil: "Oooo, ti si štiristošestnajsti!" in zdrvel mimo.

V mrzel sobotni dan sem uro pred tem od Jasne krenil hitro in se še hitreje ustavil. Pod mostom sem ugotovil, da so avtomati na Ripicah 106 nastavljeni na ženine pancarje, jooooj, jaz pa light and fast. Light pomeni, da sem imel nožek brez šraufencigerja. Obupano gledam in usoda prinese dva turaša, prijazno mi posodita Švicarja in "vaju bom že dohitel" začnem šraufati, v pičlih dvajsteih minutah nekako nafitam Kingpine in prvič mi, jasno, zanohta. Pot v Krnico je mrzla, zimska, pršič in sneg ter srež na vejah. Šibam hitro, vsaj tako se mi zdi, dokler me ne prehiti 419ta, ena od dua Cici/Muci, respect. Proti koči se še shladi, a je kljub temu okoli šanka živo. Prostih miz ni bilo.... Smučina nad njo je lepa, le mraza je preveč za moje pse in v grabnu, kjer je malo neoptimalno strmo, tudi malo spodrsava in mi sfrka ritem. Obupam, da bom dobrotnika ujel pred vrhom in bolj pozorno opazujem uživače, najbolje kaže tistim pod Razorjem, največ škode pa je veter naredil na hrbtu na sredini. Par smučin gre pod Zvonike, tam kaže tudi najbolje. Pri velikih skalah sem še ravno pravi čas, da se zahvalim za tovariško pomoč, s Petrom (če sem si prav zapomnil) pokramljava, kako fino je v prijazni turnosmučarski skupnosti. Ta pridni so medtem odkljukali in bili nagrajeni prav pod steno. Jaz pa sem po res mučnem ogrevanju zanohtanih prstov nekako razmigal zakrčeno telo. Na začetku tipaje ali "je kaj trden most", potem pa po reku Jureta Franka (Če proge ne napadeš ti, napade ona tebe!) poiskal linijo na izpostavljenem hrbtu med obema grabnoma na levi. Pet minus tako za suh sneg kot varnost bi bilo, če ne bi ene zvezdice odnesle nezafilane luknje, skale in veje. Snega je vsaj poldrugi meter manj, kot lani! Do koče sem še prehitro ripnil, navdušen nad ritmom smučanja, ki ga narekuje razgiban teren. Veselje me odvijuga dol do Klina, pa tudi ravnina me ne spravi v slabo voljo, še manj množica. Tak lep dan, naj bo za vse. V stilu Ripstica #alwaysgoodtimes, drži kot zaledenelo!

Zakaj sem tole sploh pisal? (če se ti zdi predolgo ali brez zveze, pojdi na zadnjo vrstico)

Zaradi razmisleka: sobotna tura mi je ponudila lep okvir za razmišljanje o naši skupnosti, katere členi smo, hoteli ali ne. Kakšna ta je skupnost, je stvar presoje in drugih vej in listov drevesa, odvisno od razumevanja, kaj od nje, v katero tako ali drugače spadamo, pričakujemo. Občutek posebnosti skupine? Zgodbe? Ideje? Znanje? Podatke? Skupnost ima svojo atmosfero, kulturo, pričakovanja, tudi hočeš nočeš poslovni model. Ta je za odprte socialne medije, forume, podcaste, bloge in kar je in še bo sila preprost: posamezniki »tradamo« svoje prispevke v zameno za »return«: informacije, izkušnje, navdihe, ideje, tudi modrost, zgodbe.... Te, zgodbe so važne, kot pravi Reinhold Messner, nenadkriljivi pripovedovalec zgodb in sejalec navdihov. Kot to pove tudi v zadnjem filmu o Nimsdaiu na Netflixu: v svojem in svojskem srce parajočem stavku o patetičnosti kratkosti življenja in priložnostih zapolniti jih z zgodbami.

Tisti, ki vsake toliko časa »tradamo« svoj prispevek k skupnosti, recimo na Snežaku, se večinoma odločamo racionalno: glede na »return on investment«. Če bo return negativen, bomo svoj čas in ne nazadnje dobro ime pač vložili drugam ali na drug način. Dokler prispevam v »community«, bom po svoji presoji pač to počel, ne po odzivih kar nekoga v navidezno individiualiziranem recimo facebooku. Po svoji! Nisem zafrustriran pisatelj (prve zaslužke sem res dobil za pisanje, reportaže v Teleksu). Bazi nihče ne more očitati njegovih prispevkov k navduševanju gornikov, redki so in ste spravili v gore toliko navdušencev kot on. MM nihče ne more očitati napihovanja ali junačenja v obliki hvalisanja pogledov bele tete. In predvsem nihče ni klovn.

Agresivnost v gorništvu, alpinizmu in kar je sorodnih aktivnosti ni nekaj novega. Pred leti se je s tem ukvarjal in o tem pisal tudi kranjski alpinist in psiholog Peter Markič, v Alpinističnih razgledih v začetku 80ih. V predvojnih letih je spopadanje navdihnilo tudi vrhunski (brez sarkazma) literarni dosežek: Gruh Eda Držaja z izjemnim turnosmučarskim poglavjem. No, naslednja generacija istega drevesa je bila še bolj inovativna, zgodba o »olagumi v Rumeni zajedi« je bila leta vir krohota v plezalskih krogih. Zato nekaj nergačev in njihovih grupijev na facebooku ne preseneča in pomeni pač eno vejo skupnosti.

Govoreč o poslovnem modelu: zakaj so na primer podcasti tako popularni. Morali bi izumreti. Low tech, ni bannerjev, ni senzacinalnih fotk, nekdo nekaj govori kakšno uro.... O tem veliko povedo primeri ameriških Enormocasta, Runouta, tudi turnosmučarski/skimo/backcounty... Totally Deep in kar je podobnih. Chris Kalouse, avtor prvega, soavtor drugega in mentor tretjega v eni od epizod na temo obstoja in vsebine podcastov zaključi: zgodbe, avtentičnost in neposrednost, ustvarjanje, življenje tistih, ki prispevajo k skupnosti, je tisto, kar si očitno zelo, zelo želimo! Zaradi želje, da bi zgodbe v dobi, ko se vsak zapre v svoj “van”, še naprej krožile, je nastal tudi »Protect Our Campfires« (na YT lep video ;-), ne samo Protect Our Winters. Da so tudi tam odzivi različni, kako prek »tistih« in kaj pomeni skupnost, vključenost, pa bi lahko pred tednom vprašali Elanovo novo ameriško zvezdo, Caroline Gleich, in to na Voglu! Ali poglejte njene zapise, posnetke na taistem spletu, se splača. Pri podjetjih pa se poleg večne Patagonie zdaj posebej trudijo Arc’teryx, North Face..., pri Black Crowih je pa to že od začetka njihov DNK. Glede na dosežene cenovne nivoje in klientelo odprtost in vloga story tellinga tudi v pozicioniranju blagovne znamke nekaj pove.

O tem boste seveda razmislili tisti, ki ste Snežaka postavili in skrbite, da ima korenček na pravem mestu. Kako in kakšne novosti boste uvedli, verjetno veste. Kako zbirati in prikazovati razmere, skomunicirati zlasti plazovne nevarnosti, je vprašanje, ki se še kar lepo in intenzivno rešuje v Alpah in v Rockies, gotovo boste našli pravi način. Ali in kje je mesto zgodb, prav tako. Jasno, da vsega tega tudi ne delate iz altruizma. Kot tudi parkirišča nihče ne skida iz dobrote, zato pač plačam turno dnevno (žičničarju moja zgodba ni valuta....). Na posel se, kolikor razumem, tudi spoznate in dobro veste, da ne boš najprej nekoga zasmehoval, ker je šel na Belo Prst, potem pa vabil v istoimensko slaščičarno na fino Beloprstno tortico namesto v prtljažnik odpirat pločevink. Kot ve prestižna kranjskogorska štacuna, da je zdaj na jumbo bolje obesiti vabljivo sugestibilno sanjarjenju primerno fotko za turnosmučarsko opremo kot za Monclair bunde.

Bolj me preseneča, da je med nergači in kritikastri nekaj takih, vsaj wannabeejev, ki bi radi ob 330% porastu prodane opreme od manjvrednih ovac na strminah nekaj zaslužili. »Marketing by insult«, zanimiv inovativen koncept, mogoče se bo pa dalo napisati kakšen »business case« za poslovno šolo ob jezeru. Namig: ni problem prvič prodati, dosežek je tako imenovan »rebuy«, ponovni nakup... Glede na večino od 47 komentarjev na vprašanje o določenem postu na Snežaku oz facebooku in njihova sporočila sem sicer malo zaskrbljen za avtorje. Včasih sta bila v Muppett Showu v loži samo dva jezna starca, ki sta se ob svojih zfarkavanjih najbolj smejala samemu sebi in svoji lucidnosti (?). Zdaj pa je kot kaže tam precejšna gneča, da se ne boste pohodili,…. No, eden sicer, kot navaja, piše s skreta.

Zame je v gorah in na snegu res #alwaysgoodtimes. Kot je bilo v Krnici lepo naleteti na Petra in co ali včeraj med Slatnikom in Koblo lepo srečati Bazino razširjeno družino in Domnovo druščino. S kom in kako bom delčke delil, "tradal" in kaj bom za to dobil, se bom pa še odločal. Kot sem se, ko sem objavil prvi post na Turnih razmerah......

Medtem pa še en nasvet, tudi prvo pravilo varnosti v gorah: Check Your Ego!

  • Gore so večne, sneg je neskončen.

Zadnja sprememba: 10.01.2022 ob 21:44

Povej naprej:

Poglej si še

Blegoš s Poljanske strani

Blegoš s Poljanske strani

Julijske predalpe | Blegoš | S Črnega kala
Matej Zajc
Luftig

Luftig

Karavanke | Korenščica
Domen Zupan

KOMENTARJI

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...