Trenutne razmere

Brez zveze

sre, 24. apr 2024 - sob, 27. apr 2024

Aleš Rotar

Peninske Alpe | Pigne d Arolla

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.400 m

Bilo je povsem brez zveze.

Ponovno divji odhod okoli polnoči iz Ljubljane, dokler v jutranjem žaru Monte Rose tem nekaj za Milanom nismo dokončno ugotovili, da smo zadeli perfekten dan - za vožnjo do Verbierja, točneje parkirišča v La Chable. Čez Grand Combin je nemarno vleklo zastave pršiča, a sonce in oblaki so opusteli Verbier z novim poprhom naredili skoraj lep. Ob pol enajstih smo se zbasali v gondolce in na vrhu žičnice Medran začeli Route. Malo krajšo, zaradi različnih nesmučarskih razlogov in malo pozno v sezoni. A zima je letos še vedno dejavna in po dolgem okljuku do dolinice pod Mt Fortom so nas poleg sonca spremljale snežinke. Višje, kot smo hodili, več je bilo megle in v poznem popoldnevu, na prvem od sedel, Col de Chaux, je modrost vodnika prevladala, gremo nazaj, ne v megelni in grozeče temni megle in oblakov. Do Rosablanche sta še dva prelaza, pa ledenik s povednim imenom: Grand Deserte. Dan zaključimo s spustom nazaj v kočo MtFort. Skoraj prazna je, dva Japonca, dva Švicarja in trije Parižani, ki nekako ne morejo skontati, da smo danes šli od doma. Jutro je megleno s flikami obetajoče modrine neba, mi pa po povsem opustelem smučišču, s trdo zaledenelimi kepami sledi ratrakov, ledenimi ploščami in obupnimi prakuclji prismučamo nazaj v Verbier. Dve uri kasneje smo v Arolli: ugotovili smo, da je bolje negotovo okno izkoristiti za vzpon na kočo Dix, izpustimo sicer tako in tako najbolj mučno etapo od Prafleuri do Dixa, a si priigramo srečko za Pigne d Arolla. Mimo impresivne baze helikopterske enote švicarske vojske, ki je oskrbovala legendarno Patrullie de Glaciers, in praznega smučišča v Arolli se prešerno vzpenjamo na sedlo, ko nas dohiti gospod na krpljah in se pritoži, da plašimo divje živali, kozoroge in volkove, ki jih gre gledat. Malo ga igonoriramo, malo pa vljudno potolažimo. Hmm, volkovi? Občudujemo ekstremista, ki odsmuča megaflanko oziroma kuloar stranskega vrha Pigne, kar žari od navdušenja, celo flanko je odpeljal na ex. S sedla se po moderniziranih vrtoglavih lojtrah spustimo nekaj deset metrov, potem pa najprej pozihrani, večinoma pa na free odsmučamo strmino dol na ledenik pod Mt Blanc de Chellion v neverjetnem amfiteatru. Na osamelcu stoji Capane de Dix, z bohemsko ekipo, tremi psi, v splendid isolationu na treh jurjih. Južni fen še vedno pribija, v koči vsi nekaj kalkuliramo. Poleg švicarske ekipe mladcev z guidom in treh mladih, prijaznih in zagnanih Italijanov sta prišla tudi Japonca, iz koče Mt Fort, impresivno: dve etapi v enem dnevu. Guide je močan, velik kot omara, ona pa drobna, a nič manj žilava: oba skupaj sta kot Shinkansen, božja puščica, hitri vlak. Oba uber prijazna. Poviharni noči sledi jutranji spust na ledenik, pri minus 15, sneg je suh, pršič in večinoma od vetra predelan, le na ledeniku, ki se pne na višji plato Galcier de la Serpentine, je čudovit pršič. Vrh Pigne se hitro zavije v viharne oblake, tudi v Mt Blanc de Chellion se zaganja jugozahodnik, odbrusil je celotno zahodno flanko pod vrhom, tam je le še lesketajoči led. Po 800 metrih vzpona najprej prinese dol tri Italijane, kmalu potem Švicarje in tudi mi obrnemo, takoj za nami še Šinkansen, ki gre raje v Bernske pogledt vreme. Danes ne bo vrhe za nikogar. Uživamo v 800m pršiča nazaj po strmem ledeniku, ful brez zveze za Haute Route. Pri koči kratka espresso pavza, medtem oskrbnik igra Chopina na klavir, morda preventivno, da ne bi spet poskusili s koncertom v stilu Deliverance ali Vse manj je dobrih gostiln. In se zapodimo še na drugo flanko, s Tanatalovimi mukami, saj se za hrbtom vidi flanka Pigne, vidi pa se tudi viharna zastava in oblak na Serpentine. V štartni hišici pod skalo na La Luette se v mrazu naštimamo in upehani zmoremo še ta pršič, čist' brez zveze, saj sploh ni na Haute Route, ugotovimo pri koči. Hišni psi gredo medtem na sprehod, vlečt sani.... Naslendji dan je jasno, da je finito, tudi Parižanom, ki so se tako omehčali, da se celo posvetujejo o načrtih. Odsmučamo nazaj v Arollo, v nasprotni smeri po lojtrci gor, potem pa v božjastno lepem gorskem amfieatru med Pigne d Arolla in sosedi, Mt Colonom in vazali nazaj v dolino. Vreme se podira, ujamemo lep, a trd spust in sredi dopoldneva stojimo pri avtih na robu vasi Arolla in ugotovimo, da je bilo to H od Haute Route. Čist' brez zveze.

Razen za tiste, ki jih očara doživetje v drugem svetu, v splenid isolationu, tam med divjimi vrhovi, ogromnimi ledeniki, izgubljeni na prostranih flankah, občutiti sneg in svojo majhnost v viharju, v soncu in megli, v koči brez ure in z osmimi kitarami ter klavirjem. In dilco, kjer za zgibo na sloperju dobiš pivo.... Mi si ga nismo prikvihtali, ne Krmarji ne naš 8a+ uber vodnik Miha ne. Razlogi za vrnitev so drugi...