Že triiiiiiideset let..
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 900 m
... stojim na postaji in čaaaakam, je pel turbo Oto. Jaz pa še kakšno več vztrajno gledam in se asimptotično približujem lepi flanki. Tisti, ki se tako lepo vidi s Fožnarskega polja. Spet enkrat.., do zdaj sem na račun tega cilja že obsmučal vse živo s strani Vogla, vedno je kaj bilo, da sem zavil drugam. Predvsem je pristop nesramno dolg, kot sta zapisala tudi MM, ki sta tam odsmučala vrtoglavi raz. Razmere morajo pa tudi štimat, flanka je nadarjena za plazove. Spet enkart sem se zjutraj spustil na Zadnji Vogel in potem kot vedno med bukvami najprej v podn ta pravga Žagarjevega grabna, do 1360. Potem me kot vedno zaposli strmina v prvo konto in zatem razjezi še tistih minus 30 metrov v drugo konto. Po pičlih dveh urah sem po starih smučinah na Konjskem sedlu, ne ravno najpametnejših, bi rekel Ciril Praček, veteran, ko sem jaz bil mladec: učil je: vedno v konto. Vse prečke namreč slej ko prej izstavijo račun, prišparaš malo manj kot nič... Nikjer žive duše, me kar čudi. En množičen izlet nekaj dni nazaj, pa dva s srenači verjento včeraj, tudi en pešak. Le na Kontnem Vrhu se je kot duh pokazal nekdo, ki je tja očitno prilezel, morda z njega tudi smučal, s tminske strani. Sneg je kar ok, samo lepo se šajna. Skorjica je bolj botox, ne ta pravi led in kljub kopreni, ki prihaja prek neba, je smučanje lepo. V Snežni konti spet zaprežem pse, malo kasneje še srenače in prečim pod ostrogo Podrte, malo spod čela me gleda in kaže strm raz, MM respect. Flanka se postavi nad 30 stopinj in dilce gredo na nahrbtnik. Na noge dereze in v roke ultralahek cepinček. Kmalu zatem si čestitam, ker na višini kakšnih 1850 Podrta, kljub temu, da je razbrazdana, ne uporabi botoxa, je kar ta pravi požled, skale kot v Patagoniji. Višje ko motam, trši je in kmalu pogrešam še drugi stroj v rokah. Ki ga seveda nimam, dereze so pa tudi ultralight. Dereze gredo v led nekaj centi z ustrezno brco, oklo grabi, da bi bilo veselje, če me ne bi skrbelo, kako bo dol. Naenkrat tura ni več preprosta, uporabiti moram vse izkušnje, da se zdaj prečno navzgor odpikam proti ostrogi Malega Vrha. Pogled gor kaže šajbo, vse skupja pa s skalami in naklonom spominja na Turski žeb, malo širši, pa na vrhu zaprt, snega je res malo, šele od blizu se vidi, da je nekaj deset metrov pod vrhom spihano do skal. Vsaj dol ne bo nič letelo.... Na snežnem razu pod ostrogo Malega Vrha ugotovim, da bo tole za danes vse. Pod skalami, na 1920 zbrcam štratno hišico, miniaturno in se presentljivo mirno pripravim. Ok, Podrta 5: jaz 0. No ja, pol, recimo, sva zmenjena? Samo zdaj ne kakšne štale. Po snežnem hrbtu, kjer je nekoliko tanjša skorjica, je kar smučljivo in proti konti jih naštepam ob spremljavi lomečega požleda in tisoče kristalčkov ala Swarowski. Saj bi užival, če ne bi bilo malo grenko. Proti Snežni konti z zaletom zdelam prečko. Zamislil sem si spust po Ražnovi Suhi, pod pobočji Bohinjskega Migovca, s planine Pod Migovcem. S prečko ter nekaj super zavoji v odjenjanem srencu tu na soncu, kot v posmeh, pridem na planino in se spustim v lep ponvast žleb. Na robu pokukam čez, na plaz pod Migovcem bi moral štamfati, zato poskusim v območju letne poti. Prižge se rumena lučka, ko ogotovim, da je več rušja in manj snega, kot se upal in pričakoval glede na videno v original Žagarju. Res je bolj odprta dolina in očitno moram dobro premisliti. GPS sicer pravi, da sem prav, ampak smučar raje slabše smuča kot dobro hodi, kaj šele lomasti med rušnatimi pastmi. Pomeni: požrem ponos, danes že drugič in namontiram pse, že zelo utrujene in pičlih 250 višincev nazaj na Konjsko sedlo. Tokrat je spodbuda konkretna, začne se tekma: čez Bukovske gore se vležejo prve meglice in ne bi rad naredil še kakšnega Lipovška (poučno zgodbo preberite v njegovi knjigi!). Do zadnje konte vodim, potem pa že viziram najprej dva macesna in potem tablo na sedlu. Ko pridem na vrh, meglice seveda - izginejo. Pogled nazaj na ostrogo pod Malim vrhom, ravno tančico si nadane, potem pa se spokam, cucke upam zadnjič v vrečo in gremo. Najprej resignirano, po stotih metrih pa začnem nenormalno uživati. Smuka je odlična. Seveda me iz druge konte čaka zdaj še bolj prekletih 30 višincev, ki jih kar poštamfam. Potem pa odštepam še strmino v podn ta pravga Žagarja in med bukvami po lepo zglajeni progi lokalnih poznavalcev dol proti smučarski progi. Fantastično! Prav pride tudi čelada, ob bukovih rapid gates se mi smeji. Je to najlepši del danes? Po fake Žagarju gre celo do 900, V sladko grenkem vzdušju zaključim po šodru, ko se zadnji smučarji nakladajo v avte. Lekcij je nekaj, ena od pomembnih: tile hribi kljub navidez nizki višini niso nič manj rssni, kot pol jurja višje gore. Za statistiko: samo smučanja sem naredil 1200 plusa in 1400 minusa. Podrta, se vidiva.... Saj je #allwaysgoodtimes.
Zadnja sprememba: 17.03.2019 ob 14:42