Z dilo na silo
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.400 m
Pred nekaj dnevi ugotovim, da se je možno gibati med regijami - OK čas za pripravo turne opreme. Petek, 18. decembra - oprema pripravljena, JJ si še ni premislil glede regij, Jelko je utihnil, bliža pa se vikend - treba bo torej izbrat turo... Kamniško sedlo ne izgleda preveč obetavno - nekaj snega sicer je, a se baje strnjena snežna odeja začne relativno visoko in ni stabilna. Kalški greben sicer ponuja boljše razmere, a izvem da na Krvavcu vsak drugi dan preverjajo omejitve gibanja - meja regij.... Na koncu se odločim za Veliko planino - nekaj snega je še, je blizu in recimo še znotraj regije. Razmišljam da bi si nastavil budilo, a se na koncu odločim da bo gneča tako ali tako verjetno skozi ves dan, vreme pa tudi ne obeta, zato ture verjetno ne bom podaljševal - skratka budilke ni.
Iz Ljubljane štartam v soboto 19. decembra okoli devetih. Že na cesti je precejšna gneča - parkirišča, travniki, rob ceste - vse zaparkirano. Nekako najdem parkirno mesto, bord pritrdim na ruzak in gremo! Iz Kranjskih ravni še pred planino Marjanine njive zavijem v gozd. Strma, blatna pot me po nekaj minutah pripelje do ceste na Malo planino, kjer se že veselo sankajo otroci. Tam razpolovim dilo, pritrdim kože in nadaljujem pot proti Mali planini. Vzpenjam se kar po cesti, ker je edino tam še dovolj steptanega snega. Malo pred Malo planino (cca. 1450 m n. m.) se začne strjena snežna odeja. Sneg je sicer moker, a po vzponu v blatu in gneči se ne pritožujem. Prispem na Malo planino, kjer v sunkih piha močan veter, ki s seboj nosi zmrznjen dež. Oblečem vetrovko, kapo, rokavice in nadaljujem proti Bukovcu (1.553 m n. v.). Po poti se veter le še stopnjuje, zaradi megle pa se vidljivost zmanjša na dobih pet metrov.
Nekako uspem najti vrh Bukovca, ter v vetru in megli na hitro sestavim bord. Snežne razmere izgledajo bolj obetavne na severo-zahodnem pobočju Bukovca, zato se spustim tja - torej proti žičnicam v Tihi dolini. Snega je dovolj za nekaj lepih zavojev, je pa tudi na vrhu precej moker. Nekajkrat se še vzpnem in spustim po okoliških gričih, nato pa počasi odpravim nazaj proti Kranjskim ravnem. Pribordam nekje do križišča gozdne poti in ceste iz Male planine, ki vodi do Marjaninih njiv. Tam pritrdim dilo na ruzak in gas peš do avta.
Snežne razmere so bile bolj slabe, nekaj zavojev in skokov pa mi je vseeno uspelo izpeljati. Gneča je bila ogromna, je pa res, da dobro polovico poti zaradi megle in vetra nisem niti videl niti slišal nikogar in sem imel občutek kot da sem sam!
Overall rating: 3,6/10 - not great, not terrible.
PS: prilagam zgolj tri slike, lahko si pa v slikarju odprete belo ozadje - bo blizu realnosti.
Zadnja sprememba: 19.12.2020 ob 16:58
Poglej si še
Mangartska cesta
Po dolgem času spet iz Radovne