Vsega je enkrat konec
Za zaključek sezone smo se podali na Ledine. Ob pol 8h smo se s parkirišča odpravili po Lovski poti, ki je kopna do koče. Sledil je kratek postanek. Kočo obnavlja zagnana ekipa matičnega društva. Primož, predsednik PD Kranj, nam je razkazal ,kako potekajo dela. Dobra novica za nas turne smučarje je, da imajo namen odpreti kočo tudi pozimi, če bodo le razmere dovoljevale. Kar presenečeni smo bili, ko smo videli, da se v današnjih časih kdo še loti udarniškega dela. Do roba t.i. Ledenika pod Skuto smo še šli peš, se tam postavili na smuči in odšli na Jezersko sedlo. Tam smo sneli pse in odsmučali na avstrijsko stran. Žal je bila smuka kratkega daha, saj je na koncu kotanje bilo premalo snega. Spet na pse, tokrat je bil cilj Okno v Jezerski kočni. Malo pod oknom, kjer se teren kar konkretno postavi pokonci, so smuči spet romale na ruzak. Sneg je bil ravno prav ojužen, da se je dalo hoditi brez derez. V Oknu se malo poslikamo, nato pa odsmučamo po že rahlo cukajočem snegu .Spet je sledil postanek pri koči, kjer je delovno ekipo okrepilo še par punc. Nato pa spet vso robo na ruzak in v dolino, kjer se je naša ekipa družno ohladila v jezeru. Analiza je sledila pri meni doma, kjer sta nam moja boljša polovica in njen vnuk pripravila pogostitev, ki se je tudi malo bolj južno ne bi sramovali. Za konec pa še par besed o letošnji sezoni. V naših hribih je bila kakršna je pač bila. Bojim se samo, da ne bomo drugo leto rekli, da je bila še dobra. No, saj je pravzaprav bila. V iskanju snega smo romali po avstrijskih hribih, se podali le tega iskat na Balkan, pa v Turčijo, pa na Japonsko. Proti koncu sezone nam je uspelo celo narediti Triglavsko transverzalo. Vseh teh potovanj, pa tudi osvojitve novih ciljev, bi bilo verjetno manj, če bi bili naši hribi zasneženi kot nekoč. Ker doma je je kljub vsemu najlepše.
Zadnja sprememba: 31.05.2025 ob 20:52
Poglej si še
Osamljena kraljica
Johannis še vztraja
