Trenutne razmere

Veliko dela za veliko užitka

pet, 17. apr 2026 - sob, 18. apr 2026

Rea Kolbl

Visoke Ture, skupina Ankogel-Reisseck-Hafner | Hochalmspitze (3360m) | južni žleb

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.200 m

Glede na temperature in mokro smuko preteklega vikenda se v petek odpravimo malo višje v Avstrijo. Lepa napoved nas povleče na Hochalmspitze iz doline Gosgraben do vrha po smeri Gossrinne.

Parkira se na 1150m pred zapornico - na tabli je pisalo, da je cesta od tu naprej zaprta med 30.9. in 1.7. letno. Štartamo v petek ob 8h zvečer in pešačimo 3 ure do zimske sobe (8.5km, 1050vm) pri koči Giesener na 2200m. Nekaj malega snega nam namoči superge na severnih odsekih ceste, a uporabnega snega praktično vse do koče ni. Na severnih pobočjih je odeja nekoliko nižje, ocenila bi do cca 1800m. Zimska soba je odklenjena, ima 12 ležišč (luksuz vzmetnice s prevlekami, povštri, odeje), pečko na drva (in veliko zalogo le-teh kljub koncu sezone). Ni pa nobenih posod tako, da smo zadovolji z odločitvijo da prinesemo svoj plinski kuhalnik za taljenje vode.

Po kratkem spancu v soboto štartamo ob 5:45 proti vrhu. Nad kočo zvezno na smučkah, sneg lepo pomrznjen čez noc. Kljub napovedi šajbe vrh objet v gost oblak takoj nad ledenikom. Odločimo se, da vseeno krenemo ležerno proti vrhu in na morebitno izboljšanje počakamo tam. Sneg v žlebu zelo trd, vendar bi se dalo po takem vseeno varno odsmučati, če bi bilo tega treba.

Na vrhu ob 9:30 v gosti megli in močnem vetru - spletne kamere v okolici kažejo vse ostale vrhove v soncu, zato se optimistično zapiknikiramo (nekateri še malo oddremajo) in počakamo. Eno uro kasneje dočakamo ključno sestavino spomladanske smuke - sonček!! Slečemo puhice in ob 10:50 odsmučamo po žlebu, ki je kljub le 20min sonca zelo hitro odjenjal. Če oblaka ne bi bilo, bi bilo verjetno 9:30 za spust primerno (napoved je bila -6C na vrhu).
Sneg je sicer vse do vrha, vendar zgornjih 10-15m preplezamo brez smučk - ozek prehod z veliko skalami in premalo snega, ki je na tem popolnoma vzhodno orientiranem odseku že gnil. Preostalih 200m po žlebu odličnih v ravno prav mehki, spomladanski razmeri.

Od 3100m naprej pa sanjski spomladanski firn - popolnoma poglihano, ravno prav odjenjano, z odličnim naklonom za uživaske, široke in hitre zavoje. Pri izravnavi na 2650m najdemo še dva majhna, ledeniško turkizna jezera, ki kar kličejo po igranju - pond skim na ni ušel.

Bilo je tako dobro, da ponovno vprežemo pse - ob 12h grapa že vidno gnila, zato se tokrat usmerimo na zahodnji del Trippkees ledenika, ki gre vse do 3200m. Na vzponu res vroče, a nekaj oblačnosti kljub vsemu poskrbi za prav tako odličen drug spust - ob 13h malo bolj moker, a nikjer ni nič bremzalo ali grabilo. Še enkrat poglisiramo čez jezerca, nato pa še 400vm zavojev do koče - prismučamo do vrat, čeprav je zadnjih 100vm že preveč gnilih ob 14h.

Čaka nas še dolgo pešačenje v supergah do avta, za sestop potrebujemo malo manj kot dve uri in pol.

*po cesti do jeza bi šlo s kolesi, a je vzpon kar strm. Na vzponu brez e-pogona verjetno ne prišparaš nič časa, smo pa vsi sanjali o njih na sestopu.
**ledenik lepo poglihan brez vidnih razpok, a smo kljub vsemu imeli s seboj kompletno ledeniško opremo.