Trenutne razmere

V enem šusu iz Ljubljane

sob, 7. mar 2026

Janez Javoršek

Visoke Ture, skupina Venediger-Dürreck-Lassörling | Grossvenediger | normalka z juga - Hinterbichl

Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.450 m

Sezona za dobro smuko z Beneškega velikana se vse bolj pomika nazaj v zimo. Neka klasika nekoč prvomajske ali pa v slabih zimah velikonočne ture, je v tej zasneženosti zadnjih sezon dobrodošla že v začetku marca. Pri tako dolgi turi veliko (če ne največ) šteje, da je spodaj na parkirišču (1450 m) zasneženo, da je cesta do koče Johannishütte bogato zasnežena, in da so plazovi spodaj v grapi varno prehodni, saj so v jasni noči trdi kot beton. Vzpon s smučmi na nogah, v temi in s čelko je sedaj povsem na meji.
Sredi noči se z Anžetom odpraviva proti Hinterbichlu (brez inf. o zasneženosti ceste) in ko z avtom obsvetim 20 cm snega na začetku ceste (nad parkiriščem) je zgodnje jutro zelo navdušujoče. Nekaj deset metrov pred kočo Johannishütte (2121m) ugasneva čelke. Močna, ne več polna luna bi bila dovolj, če nebi bilo potrebno prečiti odurne plazovine. Pri bajti je že direndaj, večinoma vodniške naveze so že nabrušene. Nama nizka temperatura in nekaj vetra, ne pustita pauzirati, nohta nenormalno... Nad njo je snežna podlaga trda, a kože dobro prijemajo. Sonce naju pogreje nekaj sto metrov pod kočo Defregger Haus (2963m). Prečka v kotanjo pod kočo je tako trda in neugodna za hojo. V škrbini nad ledenikom Reinerkees, naloživa smuči na ruzak in v mešanem terenu (kopno, sneg) sestopiva na ledenik. Odlična podlaga, malo ljudi in fantastično vreme naju v težavnem ritmu odloži na vrhu. Brezvetrje, malo ljudi in nobene gužve za fotke pri križu. Nekako se čuti, da zgodnja sezona še ni na polno popularna.
Začetek smuke tri metre pod križem, čez predvrh in naravnost na ledenik. Razmere odlične, kjer je strmo, kjer se ledenik položi pa mehki zastrugi malo ponagajajo, (mogoče bolj boleča stegna...).
Na robu ledenika, smuči na ruzak in vzpon nekih 30 metrov, nato lepa smuka do koče Defregger Haus, pod njo naravnost proti dolinici s potokom Lettalunitzbach (nobenih sledi) z vrhunsko spomladansko smuko. Dolinica nad kočo Johannishütte postane grapa, ali pa še bolj točno labirint napol zasutih tolmunov, ki pa se jih brez težav izogneva in "priletiva" za mizo pri bajti. Pauza je bila konkretna.
Spodaj čez plazovine itak hitro in brez težav (super omehčano). Pri avtu sva zgodaj popoldne. Mogoče bi še bolje smučala dve uri kasneje, seveda, pa bi tak čas na plazovine že padla senca, to pa bi precej utrdilo in zapletlo prehode.
Tura je naporna, da skorajda zmanjka besed, ampak tudi zato zadane na polno...