V divjini nebeškega gorovja
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 2.000 m
Ker so se mati narava odločili, da bo tudi letošnja zima bolj brezzoba, in nas tako prikrajšala za tako željene obširne turnosmučarske užitke v domačih logih, je bilo na veselje mulca in žalost očetove denarnice potrebno poiskati opojno belino nekje drugje. Prst na zemljevidu se je ustavil v centralni Aziji, na gorovju Tjanšan v Kirgiziji. Očetovo oko je to nebeško gorovje, leta pred otroškim štetjem, že uzrlo v poletni podobi. Tokrat ga je še v zimski preobleki.
Pot do tja je dolga. Dan in pol, da se iz domače hiše preslikaš v mali tabor sredi divjine, nekaj kilometrov stran od najbližje civilizacije, se marsikomu zdi preveč. Tri jurte, v katerih se nagnete 14 duš, ena jurta za kuhinjo/jedilnico, WC na štrbunk ter blagorečeno enostavna savna s kvazi tušem, na prvi pogled ne izgledajo ravno mamljivo okolje za razvajene slovenske riti. Ker so jurte pač okrogle, se težko skriješ v kot, tako da verjetno marsikoga odvrne tudi ta manjša deprivacija zasebnosti. Ampak to se vse zelo hitro obrne v velik plus. Niti nočnih -15°C ali zavijanje šakalov nedaleč stran prav nič ne zmoti na novo odkrite idile in spoznanja kako malo je potrebno, da se imamo fino.
Iz tega tabora na višini dobrih 2.100 m smo dvakrat zagrizli v hribe neposredno nad nami, enkrat smo osvojili hrib na drugi strani, dvakrat pa nas je voznik Miša, ki najbrž trpi za kakšno obliko cestne klavstrofobije, saj prehiti vse kar se pojavi pred nami, zapeljal v naslednjo dolino, da smo še tam naskočili dva kuclja. Napadeni hribi so lepo turnosmučarsko zaobljeni in segajo do par sto metrov čez tri tisočake visoko. Višina se že malček pozna, ampak počasi in z andohtjo ostane dovolj powerja tudi za navzdol. Gužve sicer ni. Iz najbližje vasi na sosednjih par kucljev sicer Rusi z ratrakom in sankami vozijo gor skupino freeriderjev in malenkost pokvarijo idilo. Ampak ostane več kot dovolj nepofuranega za nas.
Zrak je suh in takisto je suh tudi sneg, dasiravno ga ni v neomejenih količinah. Na severnih flankah smo tako našli obilo vriskajočega pršiča. Praktično vsako turo vsaj en del poti navzdol. Južna pobočja pa so ob sončnih dneh kar hitro izgubljala belo preobleko. Za zadnjo turo nam je tovariš prišparal še malo skorjice z globokimi ugrezi - kdor je zaril, je težko prišel sam ven. Overall je smučarija super, seveda pa, tako kot vedno, rabiš nekaj sreče z razmerami. Domačini se teh špasov (še) ne gredo, tako da lokalnih vodičev ali poznavalcev praktično ni.
Poleg dobre družbe s pridihom dveh francoskih modelov za bolšo multi-kulti izkušnjo je seveda potrebna še dobra hrana. In le-ta je bila, vsaj zame, še največje pozitivno presenečenje. Če mlada gospodinja zna, pač zna tudi na tistem enem gorilniku v jurti nadvse okusno nahraniti skupino lačnih ust.
Zadnja sprememba: 04.03.2025 ob 08:21
Poglej si še
Ugodne razmere za vzpon na Hochalmspitze
Še je “Pršičasto”