Smučanje v Kranjski smeri v Kalškem grebenu
O najini včerajšnji avanturi je nekaj napisal že Matej, nekaj bom dodal še jaz. Štartala sva razmeroma pozno. Malce je kriva stavka, malce pa jaz, ker sem prespal budilko, ampak ni bilo krize.
Začela sva pri Suhadolniku, čez gozd do travnika in od tam po stari poti do grabna. V grabnu se začnejo stare plazovine, zato tam stopiva iz smuči in nadaljujeva peš. Graben zavije v levo in na koncu naju že čaka prvi skok, ki ga brez posebnosti preplezava. Nadaljujeva naravnost proti steni, vendar zavijeva v levo, ker so prvotni plani izgledali zelo suhi.
V delu pod steno ni nobenih težav, zato si jih poizkusiva ustvarit. Probam splezat v original Kranjsko smer, vendar vidiva, da iz te muke ne bo kruha. Sploh ne smučarskega. Spustiva se nazaj dol in obideva steno, zavijeva v desno po grabnu in tam prečiva na grebenček. Spustiva se v sosednjo grapo, kjer se naklon spet malo dvigne. Prideva do lednega skoka, splezava ga vsak po svojem principu. Nadaljujeva po grapi do snežišča. V grapi je bilo par ozkih delov, predvsem pa veliko ledu in zmrznjenega južnega snega. Na snežišču nadaljujeva spet v levo. Tam naju čaka še 300 metrov do škrbine v grebenu. Tu je grapa kar strma, sploh v prvem in pa izstopnem delu. Vmes precej ledeno in ozko.
Smučanje je bilo, vsaj meni, vrhunsko. Spodaj ledena, trda podlaga, zgoraj pa malo svežega snega. Sploh na ledene zaplate je bilo treba kar paziti, vendar obožujem škrtajoč zvok pod smučmi. V zgornji grapi sva se enkrat varovala s cepinom, na najstrmejšem delu. Ko sva prišla na snežišče naju je zajela nevihta, tista prava pomladanska. Babje pšeno je letelo na polno, stene so se ga otresale in iz vseh strani so nastali pravi potoki. Ker je postalo nevarno, sva se umaknila na greben in počakala, da se je situacija umirila. Pa še spočila sva se lahko.
Smučava do skoka, kjer narediva štant in pripraviva abzajl. Skala je živa in klin ni in ni hotel notri. Ker gre v tretje rado, ga Matej zabije, kolikor ga je lahko. Zdržal je tako kot je mogel in čaka ponavljavce. Spust se nato precej umiri in postane lažji. Kot maratonci, ki na koncu dajo vse od sebe, naju čaka še finalni skok. Tega ne abzajlava, ampak ga presmučava. Ozka, izpostavljena in zavita zadeva. Le par centimetrov na skali in ledu. Varujeva se na cepin. Na najstrmejšem delu mi uspe naredit napako - zdrsnem in pustim cepin 2 metra nad mano. Fajn je zagrabil hudič, nisem ga mogel niti izvečt ven. Probam poštamfat, ampak ne gre. Sezujem smuči in splezam nazaj gor.
Grem dalje in za piko na i, se mi odpre vez. Smučko sem tako obremenil, da je vse popustilo. Zadovoljna in ponosna odsmučava do avta, predvsem pa vesela, ker sva doživela tako lepo avanturo.
Po podatkih, ki sem jih uspel zbrati, je bila smer presmučana prvič.
Približna ocena smeri: Z+, 900m, 45-55°, 85°, 75°, A
Zadnja sprememba: 03.11.2018 ob 21:57
Poglej si še
Čez Kwadu
TROMSØ, TURNO SMUČANJE V ARKTIČNEM KROGU